Prvič me je malo začudila poenostavitev problema širjenja virusa skozi čas in prostor. Predsednik vlade pravi: »Imamo tukaj poletje, ko so bili dopusti, turizem, predvsem pa zabave v Zrćah in Vodicah, kamor so mladi odhajali. Potem se je ta virus prenesel v Slovenijo, uvozili smo ga, vendar se to še ni čutilo, ker mlajša generacija virus preboleva drugače. Iz tega uvoza je šlo na različne zabave, čeprav je bilo druženje omejeno oziroma deloma prepovedano. S teh zabav je šel virus na srednjo aktivno generacijo, začele so se šole in potem je iz šol prišel v starejšo generacijo, kjer je zdaj.«

No, torej če bi na izjavo gledali malo bolj posplošeno, bi lahko ugotovili, da je problem starejše generacije – predvidevamo, da se to nanaša na domove za ostarele – izvorno v Zrćah in Vodicah. Vsak si lahko sliko o tem dogajanju ustvari sam, toda ali ni tujina že sredi poletja opozarjala na ta »hrvaški« problem, ali ni tudi domača stroka že sredi avgusta predlagala ukrep za ustavitev prenašanja virusa še pred koncem počitnic oziroma pričetkom šolskega leta?

Tega, da imamo ponovno porazno stanje v domovih, s strašnimi posledicami, pa, kot kaže, v ničemer ni zakrivilo dejstvo, da v poletnih mesecih ni bila vsa pozornost usmerjena v domove, priprave na organizacijskih, materialnih, človeških in drugih področjih, skratka da se za sistemske rešitve ni naredilo (skoraj) nič.

Iz skromnih informacij, ki so nam na razpolago glede lokacij, rizičnih mest in dogodkov, posledic, skratka iz analitičnih in strokovnih podatkov, lahko zadnje dni zasledimo ugotovitve, ki kažejo na to, da pa le niso tako velik problem kleti, garaže, zidanice, bureki, rogljički, ampak so to lahko množice delovnih migrantov, ki opravljajo svoje delo, v mnogih primerih daleč od priporočil oziroma na način, ki bi omogočal omejevanje širjenja virusa (prevozi na delo, bolni na delu, ne smejo na bolniško, ni zaščitne opreme, ni prezračevanja, ni fizične distance…).

Drugo, kar me je izredno zmotilo, pa je izjava predsednika vlade, da »za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije«.

Če predsednik ocenjuje, da je ključen prispevek prebivalstva ležanje na kavču, potem je nekaj res zelo hudo narobe. Namreč, če je premier pozabil, naj ga spomnim, da se prebivalstvo že mesece srečuje z omejitvami, pritiski, stresom, nelagodjem, strahom, zmedenimi informacijami, dvojnimi merili, žaljenjem, netransparentnimi posli okoli nabave opreme, vsemi problemi z varovanjem predšolskih otrok, z učenjem otrok na daljavo, z nedosegljivimi zdravstvenimi storitvami, z izgubo dela, služb, z odrekanjem pomembnim stvarem v življenju, odsotnostjo kulturnih dogodkov in še in še.

Takšna izjava v tem trenutku prav zagotovo ne prispeva k dobremu vzdušju v državi in ponovno potrjuje, da državljani nismo deležni spodobnega komuniciranja ter da ne moremo in ne bomo prevzemali odgovornosti za napake, ki jih nismo storili.

Bilo pa bi lepo, a verjetno tega ni mogoče pričakovati, da bi državljani za takšno izjavo dobili opravičilo.

Slavko Cimprič, Bovec