Pred 25 leti se je v tedaj precej porušeni Bosni in Hercegovini končala tri leta in pol trajajoča vojna, ki je zahtevala okoli sto tisoč smrtnih žrtev, dva milijona ljudi pa je bilo razseljenih. Predsedniki Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Srbije Franjo Tuđman, Alija Izetbegović in Slobodan Milošević so namreč 21. novembra 1995 po treh tednih poganjanj v Daytonu v ZDA pristali na skupno dogovorjeni mirovni sporazum.
Ameriška prisilna diplomacija
Velike zasluge za sklenitev mirovnega sporazuma ima ameriški posrednik Richard Holbrooke, ki je pogajalce 1. novembra zaprl v ameriško vojaško letalsko oporišče pri Daytonu ter jih prisilil k dogovarjanju, tudi z odrekanjem udobja in onemogočanjem stikov z zunanjim svetom. Zelo pomemben je bil pred tem Natov vojaški poseg, do katerega je prišlo po genocidu v Srebrenici na pobudo ZDA oziroma na pritisk zalivskih držav, iz katerih so ZDA uvažale nafto.
Pred tem evropske države več let niso bile sposobne ustaviti najhujše morije v Evropi po letu 1945. Zganile se niso niti po poročanju o obstoju koncentracijskih taborišč bosanskih Srbov leta 1992. Skratka, bosanski Srbi so na pogajanja pristali šele, potem ko so med 30. avgustom in 20. septembrom 1995 srbske položaje bombardirala Natova letala pod vodstvom ZDA. Bombardiranje pa naj bi prepričalo tudi Izetbegovića, da morajo Bošnjaki v zahvalo pristati na kompromis.
Slabo delujoča država
Daytonski sporazum je hkrati tudi ustava BiH. Pred 25 leti so bili sicer vsi prepričani, da gre le za začasno ustavo. Za Holbrooka je bilo najpomembnejše, da konča vojno in prepreči njeno nadaljevanje (v kar so mnogi dvomili), ne pa da zagotovi dobro delovanje države. Tako je BiH, ki še danes temelji na daytonskem sporazumu, funkcionalno zelo problematična država s šibko osrednjo vlado, predvsem zaradi širokih pristojnosti obeh entitet, Republike srbske, ki se še vedno hoče odcepiti, in bošnjaško-hrvaške Federacije, v kateri je deset kantonov, vsak s svojo vlado. Vsak od treh konstitutivnih narodov pa ima še dodatne pravice.
Tudi zaradi te v Daytonu zacementirane etnične delitve Bošnjaki, Srbi in Hrvati niso več tako mešano in razpršeno naseljeni kot pred vojno. Izgnanci so res dobili vrnjene svoje nekdanje hiše, a so jih pogosto prodali pripadnikom etnične večine. Na območjih, kjer so etnična manjšina, med nekdanjimi izgnanci ostajajo večinoma stari ljudje, saj so službe, ki jih je težko dobiti, namenjene pripadnikom etnične večine. Družine z otroki na območju druge etnične skupnosti nočejo živeti tudi zato, da otrok v šoli ne bi indoktrinirali »v nasprotju z zgodovinsko resnico«. Dejansko je razdelitev BiH na etnično čista območja omogočil prav daytonski sporazum. Če je pred 25 leti prinesel težko pričakovani mir, pa je kmalu pomenil slepo ulico.
Slovenec na čelu BiH
A zahodne države v Daytonu niso samo ustvarile BiH, ampak jo odtlej tudi ohranjajo pri življenju. Če ne drugega, Republika srbska komaj čaka, da se odcepi. Pomanjkljivost daytonskega sporazuma, brez katerega BiH danes ne bi bilo, je tudi, da je država dejansko mednarodni protektorat.
Zadnjo besedo pri pomembnih odločitvah v BiH – med drugim lahko zaradi kršitve daytonskega sporazuma razveljavi zakon – ima namreč visoki predstavnik mednarodne skupnosti, ki ga imenuje EU s pristankom ZDA. Že enajst let to delo opravlja koroški Slovenec Valentin Inzko, ki pa zelo redko posreduje.
