Pred 75 leti so sodniki štirih držav zmagovalk druge svetovne vojne ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije v bavarskem Nürnbergu v Nemčiji začeli sojenje 21 nacističnim voditeljem, ker so neposredno ali posredno sodelovali pri holokavstu in vojnih zločinih. Med njimi so bili Hermann Göring, Rudolf Hess, Albert Speer in Joachim von Ribbentrop. Manjkali so predvsem Joseph Goebels, Heinrich Himmler in seveda Adolf Hitler, vsi trije so konec aprila oziroma maja 1945 storili samomor.
Takrat se je prvič zgodilo, da so bili predstavniki neke države, ki je bila v času njihovih kaznivih dejanj suverena, postavljeni pred mednarodno sodišče. To ni bilo samo zadnje dejanje druge svetovne vojne, ampak tudi začetek mednarodnega pravnega reda, ki temelji na humanosti. Nürnberško sojenje, ki so mu sledila številna sojenja drugim, manj znanim nacističnim zločincem, je tako bistveno vplivalo na razvoj mednarodnega prava, tudi na konvencijo o genocidu (1948) in splošno deklaracijo človekovih pravic (1948).
Pot do kaznovanja vojnih zločincev
Glede na težo zločinov bi težko rekli, da je šlo v Nürnbergu za maščevanje zmagovalk. Ali da, denimo, ni bilo nič plemenitega že v zahtevi Britanca Lewisa Goldsmitha, da se po bitki pri Waterlooju sodi Napolenu. Tudi po koncu prve svetovne vojne so predvsem v Franciji – zaman – zahtevali sojenje nemškim vojnim zločincem, čeprav je že leta 1907 četrta haaška konvencija, ki so jo podpisale vse evropske države, tudi Nemčija, v primeru vojne postavila vojake in civilno prebivalstvo pod zaščito mednarodnega prava.
Za nürnberško sojenje je pomembna tudi moskovska deklaracija, sprejeta 1. novembra 1943, s katero so Stalin, Roosevelt in Churchill opozorili »nemške oficirje, vojake in člane nacistične stranke«, da bodo odgovorni za storjene zločine. V Londonu so tako 8. avgusta 1945 določili glavne obtožbe, pri čemer so prvič jasno opredelili zločin proti človeštvu, namreč da so to »umori, etnično iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacije in druga nečloveška dejanja proti civilnemu prebivalstvu ali pa preganjanje na podlagi rasističnih, političnih in religioznih motivov«. Na pojmu zločina proti človeštvu v modernejši opredelitvi temeljijo tudi sodbe mednarodnih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando ter mednarodnega kazenskega sodišča.
Primer Hansa Franka
V Nürnbergu so zločini nacistov posebej očitno prišli na dan v osebi 45-letnega Hansa Franka, nekdanjega generalnega guvernerja Poljske, ki je leta 1941 svojim podrejenim glede 3,5 milijona poljskih Judov dejal: »Gospodje, znebite se vsakega usmiljenja. Likvidirati moramo Jude, kjer koli jih najdemo in kjer koli je to mogoče.« Vojno je preživelo komaj šest odstotkov ali 200.000 poljskih Judov. Ko pa so mu te besede očitali na sodišču, je dejal: »To je bilo divje in strašno obdobje, ko so prevladovale grozne strasti. In ko je vsa dežela v ognju in gre za boj na življenje in smrt, takšne besede hitro uidejo iz ust… Nekatere besede so res strašne. Sam moram priznati, da sem šokiran, ko slišim te besede, ki sem jih tedaj uporabljal.« Mnogo pozneje mu je tudi njegov sin Niklas Frank, rojen leta 1939, očital odgovornost za smrt milijonov v knjigi Obračun z očetom (1987), ki temelji na skrbnem delu z viri in ki je tudi zato izjemno brana v Nemčiji, saj je izšel že šesti ponatis.
Obesili so jih na skrivaj
Večina obtoženih v Nürnbergu je predvsem obžalovala, da so bili premagani. Vsi pa so se skrivali za zatrjevanjem, da so samo ubogali Hitlerjeve ukaze. Načelnik generalštaba Alfred Jodl, obtožen tudi pobijanja sovjetskih vojnih ujetnikov, je celo dejal, da ga je Hitlerjev pogled uročil: »To nisem bil več jaz.«
Tudi zaradi tega, ker so obtoženim priznali vso pravico do obrambe, se je sojenje vleklo. Sodba 1. oktobra 1946 je prinesla smrt za enajst obtoženih, večletno zaporno kazen za sedmerico, trije so bili oproščeni.
Šestnajstega oktobra med eno in tretjo uro ponoči so na skrivaj obesili deseterico, njihov pepel pa skupaj z Göringovim (ta se je nekaj ur prej zastrupil) raztresli. Tako so se hoteli izogniti čaščenju obsojenih.
