Dolgo časa zamrznjen konflikt v Zahodni Sahari kaže znake prebujanja. Predsednik mednarodno delno priznane Demokratične arabske republike Sahara (DARS) Brahim Ghali je naznanil konec premirja med Zahodno Saharo in Marokom, sklenjenega leta 1991 s posredovanjem OZN, potem ko je maroška vojska prejšnji teden vdrla na demilitarizirano območje na jugu Zahodne Sahare in zavzela Guerguerat in tamkajšnji mejni prehod s pet kilometrov oddaljeno Mavretanijo.

Uradni Rabat je odgovoril, da je s to vojaško operacijo odstranil cestno zaporo, ki jo je 21. oktobra letos postavila petdeseterica zahodnosaharskih pripadnikov osvobodilnega gibanja Fronta Polisario in s tem blokirala promet v Mavretanijo in iz nje. Po tej cesti in prek tega mejnega prehoda poteka dnevno promet na stotine tovornjakov; eni so otovorjeni z maroško zelenjavo za Mavretance, drugi prevažajo v nasprotni smeri ribe, ki jih španska ali francoska flota ulovita ob 1110 kilometrov dolgi zahodnosaharski obali v Atlantskem oceanu, ki je pod maroškim nadzorom. Ribe pripeljejo v mavretanska pristanišča, od koder jih po kopnem dostavljajo na evropske trge.

Nikoli uresničena obljuba o referendumu

Namen blokade mejnega prehoda pri Guergueratu je bil pritegniti pozornost mednarodne skupnosti in opozoriti Združene narode na neučinkovitost njihove misije MINURSO, ki od leta 1991 nadzoruje izpolnjevanje mirovnega sporazuma. Poglavitna naloga misije je bila organizirati referendum o samostojnosti Zahodne Sahare, do česar pa ni prišlo, ker Maroko temu nasprotuje. Varnostni svet je 30. oktobra letos misiji podaljšal mandat za eno leto, vendar z novo resolucijo, iz katere je izpadla beseda referendum.

Pred maroškim vdorom v Guerguerat so vojaške enote Polisaria pravočasno umaknile civiliste, ki so pred tem sami zažgali svoj tabor. Prišlo je do streljanja z obeh strani, a brez posledic. Zatem je zahodnosaharski zunanji minister Mohamed Salem Ould Salek izjavil: »Vojna se je začela.« To je bil tudi znak za mobilizacijo mladih iz begunskih taborišč v sosednji Alžiriji, kjer že več kot 45 let v zelo slabih razmerah in brez prave prihodnosti prebiva četrt milijona Zahodnosaharcev in kjer je tudi sedež njihove vlade.

Predsednik Ghali, ki je obenem tudi vodja Fronte Polisario, pa je v soboto poročal o bombnem napadu njihovih enot na maroške vojaške postojanke in stražarnice ob 2700 kilometrov dolgem »zahodnosaharskem zidu« – gre za sklenjene sipine iz zemlje in peska, visoke dva do tri metre, ki so delo rok maroške vojske vzdolž frontne črte za preprečevanje zahodnosaharskih gverilskih vdorov. Po poročanju poveljstva Polisaria je bilo med žrtvami spopada več maroških vojakov. Fronta poroča tudi o tem, kje in kako že peti dan izvajajo napade na »sovražnikove okope vzdolž zidu sramote«.

Interesi zahodnoevropskih držav

Rabat o teh napadih in žrtvah molči. V torek je maroški kralj Mohamed VI. izjavil, da je generalnemu sekretarju OZN Antoniu Guterresu v telefonskem pogovoru potrdil svojo zavezo k spoštovanju ustavitve ognja. A je ob tem opozoril, da bo Maroko za ohranitev celovitosti države uporabil vsa sredstva. Kralj Zahodno Saharo šteje za sestavni del Maroka.

Zahodna Sahara je bila španska kolonija (OZN jo še danes obravnava kot kolonijo) do leta 1975, ko jo je Madrid zapustil. S tiho podporo španskega kralja Juana Carlosa I. sta si jo razdelila maroški kralj Hasan II. in Mavretanija, kar je vodilo v krvavo vojno z osvobodilnim gibanjem Fronte Polisario za samostojnost Zahodne Sahare. Leta 1979 se je Mavretanija umaknila, Maroko pa si je prilastil 80 odstotkov od 266.000 kvadratnih kilometrov ozemlja. To se je zgodilo s podporo nekaterih zahodnoevropskih držav, kot je Francija, katerih podjetja danes tesno sodelujejo z maroško vlado pri izkoriščanju surovin Zahodne Sahare. Ker je Rabat pripravljen priznati Zahodni Sahari zgolj delno avtonomijo, ne pa samostojnosti, je na vidiku vojna večjih razsežnosti.

Zahodno Saharo je priznalo 84 članic OZN, večina iz Afrike in Latinske Amerike, približno polovica jih je priznanje kasneje zamrznila ali umaknila. Od evropskih držav sta jo priznali Albanija in Srbija (slednja je sledila priznanju s strani SFRJ), leta 2004 pa sta obe priznanje umaknili.