#recept Nedeljski dnevnik: Zlata jabolka – Ko stojijo vlaki, jejmo kaki

Zrel kaki je lepe oranžne barve in tudi po obliki spominja na paradižnik, čeprav z njim ni v sorodu. Niti z jabolkom, čeprav mu pravijo tudi zlato jabolko. Izvira z Daljnega vzhoda, njegovo botanično ime pa je ebenovec, latinsko Diospyros oziroma božji sadež; morda tudi zato, ker ima v primerjavi z jabolkom petkrat več vitamina C in kar tridesetkrat več vitamina A. To ni zanemarljiv podatek v času, ko so zaradi virusa ustavili celo vlake … Po japonsko kaki ne pomeni nič drugega kakor sadež, tam ga namreč gojijo že od nekdaj in jim pomeni nekakšen sadež med sadeži. V Evropo, predvsem v Sredozemlje, so ga prinesli v drugi polovici 19. stoletja, pri nas na Primorskem pa se je dobro prijel šele pred stoletjem. Tretjina vseh nasadov kakija pri nas je v strunjanski dolini, prav v Strunjanu pa turistično društvo Solinar vsako leto priredi praznik kakijev, festival, na katerem je mogoče pokusiti vsakovrstne dobrote, pripravljene s tem sadežem. Letos prireditve žal ni bilo mogoče pripraviti, vseeno pa je letina kakijev odlična, čeprav malo manj obilna kot sicer, saj jo je oklestila spomladanska pozeba.

Po svetu poznajo okrog 2000 vrst kakijev, pri nas kakšnih 10, vsak ljubitelj tega sadja pa loči najmanj dve vrsti. Trše, ki jim pravijo tudi vaniljevi, in mehke, ki se jih lahko je z žlico. Pri tem je seveda treba vedeti, da so sprva oboji čvrsti, a nekatere sorte postanejo zares užitne šele, ko se dobro umedijo. »Vaniljeve« kakije največkrat označujejo z japonsko sorto fuju, tiste druge pa hačija. Ampak pri nas v Istri je najpogostejša udomačena sorta tipo in tudi zanjo je značilno, da je treba počakati, da se sadež umedi. Prav zato je ta sadež pogosto »nerazumljen«: marsikdo kakija noče niti pokusiti, največkrat zaradi slabe izkušnje, saj je ne dovolj zrel zares groznega okusa in neužiten. Ampak tej težavi se enostavno izognemo tako, da sadež pustimo dozoreti. Glavni vrsti kakija sta si na zunaj podobni, oranžne do temno rdeče barve sončnega zahoda, ampak jih med seboj precej enostavno ločimo. Oboji so odličnega videza in okusa, a ne hkrati. Na zunaj so videti krasni, ko so še nezreli, slastni pa postanejo šele, ko so že zelo mehki in nagubani ter ne tako privlačni na oko. Če bi bili paradižniki, bi jih vrgli stran. Njihovi tanini morajo namreč najprej razpasti, sredica pa hkrati postane nekako želejasta in sladka. Ta proces lahko nekoliko pospešimo tako, da med kakije položimo nekaj jabolk oziroma banan, a pazimo, da ne umedimo vseh kakijev hkrati in prehitro. Poznavalci pravijo, da lahko še ne popolnoma zrel kaki zamrznemo za najmanj 24 ur in ga nato odtajamo. Okus menda sicer ni tako dober kot pri naravno dozorelem kakiju, a v sili je tako kot v tistem reklu o zlodeju in muhah …

Kakije lahko uživamo same, kar z žličko, ali pa jih pripravimo na različne načine. Pretlačimo jih, dodamo ščepec cimeta in prelijemo čez vaniljev puding ali jogurtovo strjenko, odlično se sveže pretlačen ali sesekljan obnese v vlogi marmelade na kruhu z maslom. Imenitno se poda v zavitek, ki ga pripravimo enako kot jabolčnega, sladokusci ne bodo imeli nič niti proti kakijevi piti ali (čokoladnemu) biskvitnemu pecivu s kakijem … Še imenitnejša je hladna krema, ko ohlajen kaki sesekljamo v električnem mešalniku skupaj z mrzlim sokom polovice limete in nekaj žlicami mrzlega čvrstega jogurta. Okusen je tudi kakijev koktajl, ki ga pripravimo tako, da sesekljanemu kakiju dodamo malo smetane, rahlo sladkamo in zalijemo z vinjakom … Kdor bi rad v kakiju in njegovih blagodatih užival vso dolgo zimo in še dalj, si lahko iz njega pripravi marmelado: sredici zrelih kakijev (lahko uporabimo tudi očiščene neolupljene sadeže) dodamo narezano jabolko in malo soka limone ali grenivke. Pristavimo in med občasnim mešanjem kuhamo pet minut. Ko se ohladi, marmelado zmeljemo ali pretlačimo, dodamo sladkor po okusu in podolžno razpolovljen strok vanilje ter ponovno kuhamo do primerne gostote. Odstavimo, po želji primešamo malo ruma (a pozor, hitro lahko preglasimo nežni kakijev okus) in nemudoma nadevamo v segrete sterilizirane kozarce, ki jih takoj temeljito zapremo. Še zanimivejši pa so sušeni kakiji, Japonci jim pravijo hošigaki, pri nas po teh slovi Janko Brajnik iz Boninov pri Kopru. O njem se celo med strunjanskimi pridelovalci širi glas, da pripravlja še boljše sušene kakije kot Japonci … Po tokratnem receptu bo nastalo bogato in sočno pecivo, glede na to, da je v tem času še vedno na voljo obilo buč, pa lahko pred njim postrežemo zanimivo juho. Pripravimo jo iz buč in pečene jušne zelenjave, ki ji primešamo sredico enega kakija …