Pot do docentke in raziskovalke na Harvardu je bila polno izzivov, pravi doktorica računalništva, ki na ameriški univerzi predava in s svojo raziskovalno skupino razvija algoritme, metode strojnega učenja in umetne inteligence za reševanje problemov v medicini in biologiji. Odkrivanje zdravil je eno pomembnejših področij njenega raziskovanja. »V svoj znanstveni razvoj in delo sem vložila veliko truda. Pri tem, da sem kot mlada raziskovalka iz Ljubljane prišla na Harvard, je bila pomembna pomoč mentorjev, ki so mi že med dodiplomskim študijem matematike in računalništva širili obzorja, kot doktorski študentki računalništva na ljubljanski univerzi pa omogočili, da sem veliko raziskav – kar je za moje področje zelo pomembno – lahko opravila v tujini, denimo v Londonu, Houstonu in Torontu,« pripoveduje Žitnikova. Poudari, da je pri profesionalnem razvoju pomembna vloga mentorja, ki ga vidi predvsem kot mecena. Mlademu znanstveniku pomaga ne samo pri reševanju raziskovalnih vprašanj, temveč ga širše usmerja in podpira pri razvoju kariere, mu odpira vrata v mednarodni svet znanosti in raziskovanja. Zato tudi svoje profesorsko mesto na Harvardu Žitnikova razume ne samo kot veliko čast, temveč tudi kot pomembno nalogo, da čim več študentom omogoča podobno, kar je bilo med izobraževanjem omogočeno njej. Kar pri nadarjenih in izredno zagnanih harvardskih študentih ni težko. Delo z njimi je izjemen užitek, pravi. Vendar to še ni vse, saj je ena od fascinantnih »lastnosti Harvarda, da je to eno največjih središč znanosti na svetu. Zato je tu ogromno priložnosti, dogodkov, seminarjev … Ne nazadnje, že samo na hodniku, kjer imam svojo pisarno, lahko potrkam na vrata nekaj nobelovcem, ljudem, ki so v vrhu znanosti na svojem raziskovalnem področju,« Marinka Žitnik opisuje svoje delovno okolje v svetovnem znanstvenem vrelišču.

Ob tem je zanjo izjemno spodbudna tudi ameriška kultura navdušenja in zagnanosti. »Ljudje so tu v povprečju manj črnogledi in iščejo pozitivni vidik v vsaki stvari. Trdo delajo in hlepijo po uspehu, a hkrati če neki projekt ni uresničen, kot bi si želeli, to ni konec sveta. Pomembno je, da si človek prizadeva in je aktiven, a se iz napak tudi uči in na tak način postaja boljši. Ideja neuspeha v ameriškem okolju ni tako omejujoča,« je jasna sogovornica. Trenutno dela v svetu, kjer so dosežki na prvem mestu, zato so tudi ustvarjeni čim boljši pogoji, da bi jih lahko dosegli. Birokracija je na drugem tiru. Ob čemer je še pomembno, da znaš kot znanstvenik o svojem delu razumljivo komunicirati s široko javnostjo, saj je znanost tista, ki prispeva k razvoju in razumevanju družbe, še postulate ameriškega delovnega sveta predstavi Žitnikova.

Izbrana med 400 kandidati

Za profesorsko delovno mesto na Harvardu je bila izbrana med okoli 400 kandidati z vsega sveta, do končne odločitve komisije pa je bilo več korakov. Ko je bila izbrana med 50 in 60 finalisti, so z njimi opravili pogovore po telefonu in skypu. Na podlagi tega se je Marinka Žitnik uvrstila med šesterico superfinalistov, ki jih je lansko pomlad univerza povabila na končne intervjuje. Ti so trajali dva dni. »Gre za celodnevne dogodke, od 8. do 22. ure. Imela sem sestanke s profesorji s svojega oddelka, ki so mi predstavljali, kako Harvard deluje, oni pa so spoznavali moje raziskovalno razmišljanje in ob tem ugotavljali, ali bi bila dobra članica profesorskega zbora.«

Ob tem je morala speljati tudi predavanje, na katerem je predstavila svoje dosedanje raziskovalno delo in vizijo. Dan se je končal z večerjo z dekanom in predstavniki oddelka. Marinka Žitnik s svojim znanjem, izkušnjami in razmišljanjem ni bila prepričljiva le za Harvard, temveč je na podlagi 20 intervjujev, ki jih je imela lani na različnih univerzah po svetu, kamor se je prijavila za profesorsko mesto, povsod dobila tudi ponudbo za zaposlitev. A zaradi zgoraj opisanega je izbrala Harvard.

Vsakdan v Bostonu

Marinki Žitnik je vzdušje v Bostonu, v tem klasičnem vzhodnem ameriškem mestu, všeč. Živi nedaleč od oceana in bostonskega pristanišča, kjer se je v 18. stoletju zgodila bostonska čajanka, eden glavnih povodov za začetek ameriške vojne za neodvisnost. »Boston ima v primerjavi z drugimi urbanimi središči v ZDA zelo bogato zgodovino, ki sega v začetke ameriške države,« poudarja sogovornica. Rada raziskuje zgodovino mesta, njegove parke, prekrasen je botanični vrt, kjer si je prijetno na travi privoščiti malico, opiše med ljudmi priljubljen način uporabe tega javnega prostora. Navdihujejo jo tudi muzeji in galerije, med drugim sta zanimiva muzej računalništva na univerzi MIT in naravoslovni muzej na Harvardu. V harvardskem muzeju Peabody v Cambridgeu je opazila, da hranijo svinčeno svastiko štirih konjskih glav, najdeno na Magdalenski gori blizu Ljubljane. »Zanimivo, saj prav tja že od mladih let rada zahajam na daljše sprehode in še danes, vsakokrat ko sem v Ljubljani, da si zbistrim misli.« Atraktivna je v Bostonu tudi reka Charles z vsem dogajanjem na njej. Tega vključno z jadranjem Žitnikova zaradi pandemije še ni doživela, tako da jo globlje raziskovanje mesta še čaka.

Boston je po njenih izkušnjah mesto odprtih ljudi. »Zelo je mednarodno naravnan, v primerjavi z zahodno obalo je tu več Evropejcev kot v Kaliforniji. V Bostonu vlada evropski duh, tako zgodovinsko, kulturno kot tudi arhitekturno. Precej se čutita angleški vpliv in kultura. Tu sem hitro našla ljudi, s katerimi se lahko povežem, kar je zelo pomembno, ko se človek preseli v novo okolje in išče nove povezave.« V Bostonu živi kar nekaj Slovencev, s katerimi se je Žitnikova že stkala vezi. Ko bo mogoče, se bo udeležila tudi dogodkov, ki jih na vzhodni obali prirejajo slovenske skupnosti. »Stiki s Slovenci so mi v okolju, kjer si začneš znova postavljati življenje, še posebno pomembni, saj predstavljajo vez z domovino,« sklene.

Ameriške volitve

Med volitvami in vse do razglasitve zmagovalca, še pripoveduje Marinka Žitnik, je bilo v zraku čutiti precej vznemirjenja in negotovosti. »Ljudje so bili zaskrbljeni nad tem, kako se bodo na rezultate volitev odzvali najbolj zagnani podporniki obeh političnih strank. Velika ameriška mesta, tako tudi Boston, so demokratske trdnjave. Varnost v centrih mest je bila poostrena zaradi pričakovanih demonstracij in soočenj med podporniki republikancev in demokratov,« opisuje situacijo. Razkošne trgovine so svoje izložbe še dodatno zavarovale. Vzdušje je bilo napeto in mesto se je pripravljajo na proteste.

»A zgodilo se je prav nasprotno! Le nekaj minut po objavi Bidnove zmage so se začela vrstiti spontana praznovanja. Avtomobili so trobili, ljudje so prišli na ulice in drug drugega navdušeno pozdravljali ter spodbujali. Videti je bilo, kot da je nogometna ekipa osvojila naslov ameriških prvakov. Odziv v drugih večjih ameriških mestih je bil podoben.« Navdušenje se je v Ameriki zdaj poleglo. Življenje se je vrnilo v običajne tirnice, vrstijo se pogovori o morebitnih tožbah in ponovnem štetju glasov v zveznih držav s tesnim izidom volitev. Pandemija in obljuba o varnem cepivu zopet postajata osrednji temi pogovorov.