Med letošnjimi festivalskimi filmi, ki si jih je mogoče ogledati na dveh platformah, prek Cinesquare.net in v videoteki DKino televizije Telekoma Slovenije, so za zdaj favoriti gledalcev Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja.
Rasulof o banalnosti zla
Naslov filma Zlo ne obstaja iranskega režiserja Mohameda Rasulofa (ki se je po zaporni kazni v Iranu preselil v Berlin in je na letošnjem Berlinalu prejel zlatega medveda) je obenem naslov prve zgodbe, v kateri bi še Hannah Arendt morala prepoznati mojstrsko ponazoritev svojega pojma »banalnosti zla«. Skozi vso zgodbo je sicer videti, kot da gre za kakšno uresničenje ideala neorealističnega filma, ki prikazuje vsakdanje življenje najbolj vsakdanjega človeka. In gospod Hešmat je res videti kar najbolj povprečen predstavnik srednjega razreda, po vrnitvi iz službe zaposlen z opravki, ki ga kažejo kot vestnega družinskega človeka. V službo mora zelo zgodaj, ob treh zjutraj, še bolj čudno pa je njegovo delovno mesto: videti je kot majhna ali stranska kuhinja, kjer si gospod Hešmat lahko skuha kavo in pripravi zajtrk. Prostor je brez oken, a z majhno lino, ob tej je plošča, na kateri gori vrsta rdečih lučk; ko te ugasnejo in se prižgejo zelene, gospod Hešmat pritisne na gumb na plošči, a se ne zazre še enkrat skozi lino. Zato pa nam, gledalcem, butnejo pred oči tresoče se noge, kakor se v smrtnem krču stresejo noge obešencev. Ta kar najbolj povprečen predstavnik srednjega razreda in vesten družinski človek je torej, kot razkrije ta kader, po poklicu krvnik v teheranskem zaporu (z okoli 500 smrtnimi kazni na leto je Iran vodilni na svetu).
»Krvnik« se zdi seveda vse premočan izraz, saj gospod Hešmat samo ravna po pravilih oziroma po zakonu, in to povsem mehansko (pritisne je na gumb, ko mu je to signalizirano), ne da bi mu bilo treba videti, kaj je s tem storil. Seveda ve, kaj počne, a si s tem, da noče videti usmrtitve, to vednost obenem taji, da bi svoje solidno plačano delo rablja lahko videl kot vsako drugo delo. Tako se zlo »banalizira«.
Naslednje zgodbe nimajo tako »brutalnega« preobrata, a se prav vse odlikujejo z osupljivo narativno domiselnostjo v variacijah na temo izvršitve smrtne kazni. V drugi zgodbi izvemo, da mladeniči v Iranu ne dobijo ne dela ne potnega lista, dokler ne odslužijo vojaškega roka. Mladi vojak je ves paničen in pretresen zaradi naloge, ki jo mora opraviti: spodmakniti stol na smrt obsojenemu. A ko gre z obsojencem, neprimerno bolj mirnim od njega, po hodniku, se »psiho drama« spreobrne v akcijski triler v obliki zelo dobro zasnovanega načrta vojakovega pobega iz kaznilnice. Le da je ta zgodba o neposlušnosti zločinskemu zakonu v finalu rahlo irealizirana z razigranostjo mladega vojaka in njegovega dekleta ob poslušanju italijanske partizanske pesmi o svobodi, v kateri mislita, da sta se znašla. V tretji zgodbi drug mladi vojak izgubi dekle, ko ta prešteje, kolikokrat je dobil tridnevni dopust: tega je namreč dobil vsakokrat, ko je izvršil smrtno kazen. V tej zgodbi se tudi razkrije, da na smrt obsojeni niso le »hudi zločinci«, kot si mislijo eksekutorji, marveč pogosto politični obsojenci. Zadnja zgodba se začne podobno kot prva, kot da nima nič z vprašanjem smrtne kazni, a se nazadnje spreobrne v nadaljevanje druge: neposlušnost zakonu, kaznovana z izgonom v puščavo. Kar je v dilemi med »banalnostjo zla« (v prvi zgodbi) in nepokornostjo zlemu zakonu videti kot boljša rešitev.
Izgnanstvo
Drugi celovečerec v Nemčiji živečega Kosovca Visarja Morine Izgnanstvoobravnava aktualno temo migrantske identitete. Xhafer (Mišel Matičević) je Nemec, po rodu iz Kosova – visoko kvalificiran, dobro situiran, poročen z Nemko, ki pravkar zaključuje doktorat, in oče treh otrok. A vendar še vedno tujec iz neke eksotične države, ki je nihče ne zna zares geografsko umestiti, in s čudnim imenom, ki ga nihče ne zna izgovoriti. Nekega dne na pragu svoje hiše najde mrtvo podgano, kar v njegovi glavi lahko pomeni le eno: da je žrtev ksenofobnega šikaniranja. Pa je res ali je morda vse le plod njegove negotovosti in naraščajoče paranoje? Morine tu ne zanima toliko, kako se okolica odziva na Xhaferja, ampak predvsem, kako Xhafer te odzive interpretira. Gledalca postavi v položaj priseljenca, ki ga vseskozi gloda vprašanje, ali je bila neka izjava ali gesta sogovornika porojena iz ksenofobije ali iz kakšnega povsem drugega vzgiba. Morina ves čas ostaja v vročični perspektivi glavnega lika in tako gledalca vse do konca svoje precizno tempirane psihološke drame drži v popolni negotovosti.
Gagarin
Še en tekmovalni film, ki se dogaja med priseljenci, je Gagarin, francoski prvenec v sorežiji Fanny Liatard in Jérémyja Trouilha. Navezuje se na resnični dogodek rušenja Cité Gagarine, opečnatega kolosa v pariškem predmestju, ki se ga ne bi sramovalo nobeno pošteno sovjetsko mesto. V dotrajani stavbi je našla svoj dom etnično pisana druščina s socialnega roba, ki je v letih sobivanja stkala srčno skupnost, kakršno danes najdemo le malokje. Vest o rušitvi užalosti vse, a nikogar bolj kot najstnika Jurija (Alseni Bathily), ki mu stavba, odkar ga je tam pustila mama in odšla z novim ljubimcem, predstavlja edini dom. Večni sanjač in navdušenec nad astronomijo najde način, kako v stavbi preživeti tudi potem, ko jo zapustijo vsi drugi prebivalci. Čudovit, svetel film obrne tipično »brezciljnost in ujetost v kriminal matrico« francoskega filma predmestja, tako imenovanega cinéma de banlieue, jo zrahlja s ščepcem magičnega realizma, zasuka stereotip zavožene predmestne mladeži in z veliko mero naklonjenosti naslika navdihujočo, tesno povezano skupnost širokogrudnih, ustvarjalnih in iznajdljivih posameznikov.
