»Ne gre pozabiti teme iz filma Ubila bom Billa (Kill Bill), iz balkanske zapuščine mi pa prva pride na misel skladba Djevojčice kojima miriše koža Zabranjenega pušenja,« naš sogovornik dopolni seznam skladb, v katerih se žvižga. Sogovornik je nihče drug kot Ivan Gale, najbolj znan slovenski žvižgač.
Ko v teh časih v brskalnik vpišemo geslo »žvižganje« oziroma »žvižgač«, se najprej zvrstijo zadetki, v katerih se žvižganje pojavlja kot metafora za razkritje podatkov, do katerih javnost sicer ne bi imela vpogleda. Izraz žvižgač se je v ZDA začel uporabljati konec 60. let, da bi se izognili grobim besedam, kot sta ovaduh in informator, nastal pa je na podlagi tega, da se je izraz žvižgač ali »whistle blower« že prej uporabljal za policiste in športne sodnike, čeravno so ti uporabljali piščalke. Na nogometni tekmi je bila piščalka kot sodniški pripomoček prvič uporabljena leta 1868, med policisti pa so jih prvi uvedli v Londonu leta 1884.
Obenem žvižgač ni edini žvižgaški pojem, ki se uporablja v ameriški politični terminologiji. Američani poznajo tudi izraz »pasji žvižg«, ki pomeni, da nekdo med vrsticami pove nekaj, kar njegovi privrženci razumejo, nasprotnikov pa ne vznemiri. No, v naših krajih žvižganje pomeni predvsem brezskrbnost, primer je izraz »požvižgati se na nekaj«, kar pomeni, da ti je za nekaj vseeno. Enako pomeni izraz »fučka se mi«, ki pa izhaja iz hrvaške besede »fučkanje« in spet pomeni žvižganje.
»Žvižgaška revolucija«
A žvižganje je v osnovi vendarle proizvajanje zvoka skozi našobljena usta, kot tako pa je poleg uvodoma omenjenih značilno za prenekatero skladbo. S Colonel Bogey March na čelu, ki je zaslovela v filmu Most na reki Kwai. Komad je sicer iz leta 1914, med drugo svetovno vojno pa je postal neuradna himna angleške vojske. Vojaki so melodijo opremili z besedilom: »Hitler ima samo eno jajce.« Dotični marš obenem velja za prvo glasbo, ki je bila kadar koli odigrana na računalnik (leta 1951), v verziji z žvižganjem pa je skupaj s filmom izšla leta 1957 in dosegla vrhove glasbenih lestvic.
Skozi zgodovino je žvižganje v popularni glasbi bilo bolj in manj priljubljeno. Oziroma – vsake toliko časa nekomu z njim uspe. Potem ko je švedska zasedba Peter Bjorn and John leta 2006 prišla ven z napevom Young Folks, se je število skladb, ki so na Billboardovi lestvici poskusile s podobnim receptom, povečalo. Tipičen primer »žvižgaške revolucije«, kot je povečano žvižganje v pop napevih sredi minulega desetletja poimenoval Ryan Tedder iz ameriške zasedbe One republic, je žvižganje v komadu Moves Like Jagger ameriške zasedbe Maroon 5. Vendar so se med antologijske nabore najbolj prepoznavnih odžvižganih pop melodij izmed sodobnih izvajalcev uvrstili zgolj Švedi.
Konkurenca je močna. V njen vrh na primer sodi skladba Dock of the Bay, ki jo je veliki ameriški soul pevec Otis Redding posnel, tik preden je decembra 1967 umrl v letalski nesreči. Tudi ob tej skladbi se postavlja vprašanje, ali talent za žvižganje sovpada s talentom za petje. Obstaja namreč posnetek, na katerem žvižga Steve Cropper, kultni soul kitarist iz Reddingove spremljevalne zasedbe Booker T. & the M.G.'s, vendar se ob koncu sliši Reddinga, ki mu reče: »Nikdar ne boš žvižgač.« Tudi na končnem posnetku je zaključno žvižganje slabši del celotne izvedbe skladbe, čeprav naj bi ga izvedel Redding sam.
Podobne vrste primer se zdi napev Jealous guy, še ena kultna skladba, ki ima del z žvižganjem. V osnovi gre za skladbo Child of Nature, ki so jo The Beatles (brez žvižganja) preigravali med pripravami na Beli album, vendar je nikdar niso posneli. S spremenjenim besedilom jo je po razpadu zasedbe posnel John Lennon sam in leta 1971 izdal na plošči Imagine. Velika skladba, v kateri pa lahko slišimo tudi, da nasprotno od osnovnega Lennonovega vokala žvižganje v nekaterih zaključnih tonih zgubi sapo, kar pa spretno prikrijejo godala, s katerimi je podloženo. Žvižgaško (in vokalno) še tanjši je Brian Ferry v svoji verziji istega komada, številne na spletu dosegljive amaterske priredbe pa se žvižganju sploh izognejo.
Svojevrstna težava
Med najbolj prepoznavne po žvižganju spada tudi Walk like Egyptian, skladba v izvedbi zasedbe The Bangles, v kateri pa srednjega dela niso žvižgale članice zasedbe, temveč je to opravil simulator zvoka, torej stroj. Tudi Bobby McFerrin, slavni ameriški jazz pevec, v izvedbah v živo svojega po žvižganju znanega hita Don't worry be happy tega ne prakticira, je pa možno, da je tako, ker občinstvo pri izvedbi lažje sodeluje s petjem samoglasnika »u«. Težko je verjeti, da McFerrin tega ne bi zmogel v živo, vseeno pa lahko pridemo do ugotovitve, da žvižganje predstavlja svojevrstno težavo celo uveljavljenim vokalistom. Zasedba Pixies ima žvižganje v skladbi La La Love You in predstavlja težje izvedljiv del. Zares suvereni so le redki. Med te zagotovo spada Axl Rose, pevec Guns n' Roses, ki uvod v Patience, kot tudi Civil war, zmore odžvižgati brez napake in kadar koli. Enako velja za Klausa Meineja, pevca zasedbe Scorpions, ki je enako suveren v napevu Wind of change. Ta skladba nasploh spada med najtežje izzive za posnemovalce. Tudi Ivan Gale, ki se je tudi glede glasbenih dejstev izkazal za podkovanega državljana (navsezadnje je njegov brat glasbeni erudit in lastnik trgovine s ploščami na Dunaju), meni, da je najbolj prepoznaven žvižgaški komad Wind of change. »Čeravno mi je Don't worry be happy sporočilno bližje. Od domače glasbe se na hitro lahko spomnim Avsenikov in njihove skladbe Žvižg pod oknom, zagotovo je pa še kakšna.«
Obstajajo. Žvižgači od Laibachov, Življenje je lepo od Tomaža Domiclja, Ko ti vse narobe gre (Leteči potepuhi) in vsaj še ena od Avsenikov. Slovenski pozdravi je njen naslov, kot vse pa je tudi to odžvižgal kitarist, pokojni Lev Ponikvar, ki velja za najbolj kultnega slovenskega žvižgača. Dokler ni začel igrati kitare, se je kot samouk naučil igranja orglic in žvižganja. Slednjega kot pastir na Gorjancih. Predvsem na nastopih v živo je imel posebne »showtime« točke, žvižgal je pa s posebno tehniko, pri kateri je uporabljal prste. Izmed sodobnih slovenskih glasbenikov njegov žvižgaški del iz skladbe Slovenski pozdravi dokazano zmore izvesti tudi Nuša Derenda.