Ljudje smo zaradi koronavirusa in vseh ukrepov in omejitev v spomladanskem času socialne izolacije najprej doživeli šok. Predsednica Zbornice kliničnih psihologov asist. dr. Sana Čoderl Dobnik pravi, da če smo se na začetku prilagodili zaradi šoka in tudi zanikanja situacije, smo trenutno psihološko v fazi nadaljnjega prilagajanja na epidemijo, ki pa lahko traja še dolgo časa. Pravi: »Soočamo se s tako imenovano pandemično utrujenostjo, fazo, ki je sicer značilna za prilagajanje. Gre za to, da imamo ljudje določeno količino virov za prilagajanje na stresne situacije. Dlje ko takšna situacija traja, bolj te vire porabljamo. To pomeni, da smo na daljši rok vedno bolj utrujeni.«
Ugotavlja sicer, da nas je zdaj manj strah kot ob prvi izolaciji, saj smo se vsaj deloma prilagodili na nove razmere, smo pa v resnici od tega neprestanega prilagajanja utrujeni. To prinese s sabo večjo razdražljivost, hkrati pa čedalje težje premagujemo frustracije. Navzven se to lahko pokaže tudi v povečanem tveganju za nasilna vedenja in dejanja, več je nestrpnosti.
Delo in družina
Delo na domu je družino postavilo pred dejstvo, da večino časa biva skupaj, na manjšem, omejenem prostoru. Četudi so v družini dobri medosebni odnosi, je potrebnih veliko adaptacij. Klinična psihologinja ugotavlja, da je delo na domu v bistvu zahtevno tako za tiste posameznike, ki nimajo družine, kot tiste, ki jo imajo. »Tisti, ki živijo sami, so izpostavljeni temu, da imajo še manj stikov z ljudmi, ne odhajajo v svoje delovno okolje; torej so še bolj izolirani in lahko osamljeni. Tisti, ki imajo družino, pa so izpostavljeni dodatnim stresnim obremenitvam, kot so skrb za šolajoče ali vrtčevske otroke, neprestano koordiniranje več aktivnosti in preklapljanje med delom za službo in skrbjo za družino. Vsaka od teh skupin je torej obremenjena, vsaka na svoj način. Težje je tistim družinam, ki so na neki način bolj obremenjene s težavami, ki imajo manj urejene medosebne odnose, kjer je več nesoglasij, napetosti in skrbi, zato ker zmanjka mehanizem umika iz družine v službo ali kakšno drugo okolje, kjer so se prej lahko razbremenili. Takšne okoliščine so na neki način v takšnih družinah tempirana bomba, da izbruhnejo konflikti,« pravi.
Na drugi strani je treba loviti ravnotežje v odnosu tudi med delavcem in delodajalcem, ko gre za delo na domu. Stiki in komunikacija so okrnjeni, potekajo po spletu ali telefonu, niso več osebni. Klinična psihologinja pravi, da tiste delovne organizacije, ki imajo že od prej vzpostavljen odnos zaupanja, so z manj težavami prenesle tudi vse ukrepe dela od doma. Delodajalci so svojim delavcem zaupali prej in jim zaupajo zdaj, zato so tudi prehod na delo na domu lažje izvedli, delavci pa so lažje nadaljevali svoje delo v prilagojenem okolju. Če delodajalci niso zaupali že prej, bodo zdaj še težje. Posledično bodo tudi delavci manj učinkovito opravljali svoje delo, ne glede na to, kje v resnici delajo.
Negotova prihodnost
K psihološkim stiskam, ki se v tem času odražajo v prilagojenih delovnih okoljih doma in v družinskih odnosih, svoje dodajo tudi nenehno spreminjajoči se vladni ukrepi glede omejevanja gibanja. S stopnjevanjem ukrepov se prostor okoli ljudi še bolj oži, zapira. »S psihološkega vidika je to izrazito neugodno,« zatrjuje tudi klinična psihologinja, »saj vedno večje omejevanje vodi v povečano odzivanje za različne oblike nasilnega vedenja, od verbalnega do fizičnega, do vedno večje nestrpnosti.« Opozarja tudi na problem, da so ljudje zdaj zaskrbljeni tudi za svojo eksistenco, kako bodo torej preživeli v ekonomskem smislu. To pa predstavlja zelo pomemben dejavnik tveganja za razvoj duševnih stisk in motenj. Ta situacija izrazito skrbi tudi strokovnjake na področju duševnega zdravja, ravno zaradi dolgoročnih posledic.
Kdaj bomo sploh lahko začeli govoriti o posttravmatskem stresu zaradi epidemije, pa sploh še ne vemo, saj ne vemo, kdaj se bodo izredne razmere stabilizirale. »Ljudje smo bitja, ki potrebujejo osnovni občutek varnosti, predvidljivosti. Pomaga nam, da vemo, kaj nas čaka. Tega pa zdaj ne vemo. In to negotovost je ljudem v psihološkem smislu izrazito težko vzdržati. Težko sami sebe pomirjamo,« poudarja klinična psihologinja. Raziskave iz prejšnjih epidemij namreč kažejo, da se je velika večina ljudi zmožna na tovrstne spremembe psihološko prilagoditi, kar pomeni, da smo ljudje psihološko odporna bitja, čeravno nam je tudi težko, smo jezni, žalostni, nesrečni. A vsi ti občutki v tej situaciji so popolnoma normalni, zagotavlja klinična psihologinja.
Posttravmatsko stresno motnjo, ki je eden najpogostejših odzivov na epidemijo, razvije približno deset odstotkov populacije, govorijo raziskave. Gre pa za motnjo, ki bo tudi k nam prišla z zamikom, ko se bo epidemija umirila. Dr. Sana Čoderl Dobnik opozarja, da ji bodo najbolj podvržene ranljivejše skupine – ljudje, ki imajo predhodne težave v duševnem zdravju, ljudje s telesnimi boleznimi, kot tudi zdravstveni delavci, ki so v tem času izpostavljeni povečanim obremenitvam.
