Delo na domu je po zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) definirano kot delo, ki ga zaposleni opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so zunaj delovnih prostorov delodajalca. Prav tako se po ZDR-1 delo na daljavo šteje kot delo na domu, ki ga delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije, kar je v praksi tudi najpogostejša oblika opravljanja dela na domu.

V običajnih okoliščinah delodajalec delavcu ne sme enostransko odrediti dela na domu, temveč mu mora ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za delo na domu, ki pa velja le, če delavec nanjo pristane. V izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca, pa zakon o delovnih razmerjih v 169. členu omogoča delodajalcem poenostavljeno in začasno odreditev takšnega načina dela tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo takšne razmere in dokler je sprememba načina opravljanja dela nujna in potrebna.

Za začasno delo od doma ni potrebna nova pogodba

Po pojasnilih ministrstva za delo mora delodajalec pred odločitvijo o opravljanju dela na domu najprej razrešiti vprašanje, katera so tista delovna mesta, ki omogočajo opravljanje dela na domu. Na domu se namreč ne more opravljati delo, ki bi lahko bilo škodljivo za delavce, prav tako pa tudi ne v primerih, ko to prepoveduje poseben zakon ali drug predpis.

Začasna enostranska odreditev opravljanja dela na domu ne spreminja pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. ZDR-1 obravnava le delo na domu, ki se na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravlja redno in trajno. Ne obravnava pa oblike opravljanja dela na domu, ki ga delavec na domu opravlja izjemoma in občasno, redno in trajno pa delo opravlja v poslovnih prostorih delodajalca. Po mnenju pravne službe GZS v takem primeru ne gre za delo na domu, kot ga obravnava ZDR-1, in zato zanj ni treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu, mora pa biti v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da se delo na tem delovnem mestu lahko opravlja tudi na domu.

Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti ne določa nikakršne izjeme glede dela na domu. Delavec, ki opravlja delo na domu, mora torej voditi dnevno evidenco delovnega časa in jo posredovati delodajalcu, pri čemer pa je po pojasnilih ministrstva možen tudi poenostavljen dogovor, da delavec sporoča podatke o številu dejansko opravljenih ur dnevno le, če je to drugačno od 8 ur.

Pravica do nadomestila za uporabo lastnih sredstev

Na ministrstvu za delo pojasnjujejo, da delavec za dneve, ko delo v celoti opravlja na domu, nima pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Ima pa pravico do povračila stroškov prehrane in drugih stroškov v zvezi z delom.

Ob tem ZDR-1 izrecno določa tudi pravico delavca do nadomestila za uporabo lastnih sredstev. Prostor, elektriko, komunikacijske povezave in podobno glede na njihovo naravo večinoma zagotavlja delavec, pri čemer pa naj bi bilo, kot pojasnjujejo na ministrstvu za delo, skoraj vedno dogovorjeno nadomestilo. Če delovna sredstva, kot so računalnik, mobilni telefon, tiskalnik, miza, stol in podobno, zagotavlja delodajalec, mu nadomestila zanje ni treba plačati, če jih zagotavlja delavec, pa jih mora. Podobno velja tudi za material, ki ga delavec potrebuje pri svojem delu. Načina določitve višine nadomestila za uporabo lastnih sredstev v primeru enostranske odreditve dela na domu ZDR-1 sicer ne določa, je pa, kot pravijo na ministrstvu, pri določanju pomembno, da se »ne negira delavčeva pravica do nadomestila«.

Na ministrstvu opozarjajo, da mora delodajalec, ki odredi delo na domu v primeru izjemnih okoliščin, takoj, ko je to mogoče, obvestiti o opravljanju dela na domu Inšpektorat RS za delo. Obseg obveščanja v zakonu ni predviden, ga je pa smiselno obvestiti o tem, kdo delo opravlja, kakšno delo se opravlja in kje ter koliko časa je opravljanje dela predvideno.