Ste kaj proslavili naslov prvaka?

Kaj veliko časa niti ni bilo. Le v ponedeljek sem imel prosto, v torek sem v Arcu že testiral motor za naslednjo sezono. Začeli smo zjutraj ob 9. uri in delali vse do teme, cele dneve. Nato smo se preselili v Mantovo, kjer smo testirali še ves konec tedna. Danes in jutri to počnemo še v Ottobianu, šele nato si bom vzel krajše počitnice in si napolnil baterije za novo sezono. Nekje sredi decembra pa bom že začel priprave.

In kaj te dni ugotavljate – se da šampionski motor še izboljšati?

Honda je letos naredila velik korak naprej in spremenila cel motor. Vso sezono sem odpeljal s tem prototipom, zdaj pa moramo opraviti še nekaj manjših izboljšav.

So v motokrosu velike razlike med proizvajalci, kot denimo v drugih avto-moto športih, na primer v formuli ena?

Ne vem, kakšni so drugi motorji, ker hondo vozim, že odkar tekmujem na svetovnem prvenstvu. Sodeč po časih, ki jih nizamo, pa je v motokrosu več odvisno od dirkača kot od motorja. Mislim, da so motorji tovarniških ekip kar podobnih zmogljivosti. Glavno razliko naredi voznik.

In vi ste Hondo še četrtič pripeljali do naslova prvaka. Kam bi ta naslov umestili v primerjavi s prejšnjimi?

Vsak naslov je nekaj posebnega. Ogromno dela, truda, treningov in let odrekanja je vloženih vanje. Letošnji naslov je drugačen zaradi vseh sprememb v življenju, ki so nas kot družbo doletele. Na svetovnem prvenstvu smo imeli pet mesecev pavze, vse poletje, nato pa so vse dirke natlačili skupaj. V praktično dveh mesecih in pol smo izpeljali vso sezono. Ne le iz tedna v teden, dirke so si sledile na tri, štiri dni. Naporno. Psihično še bolj kot fizično.

Zgoščen urnik vam torej ni ravno ustrezal?

Pa saj je bil čisto v redu. Vesel sem, da so organizatorji sploh našli možnost, da izpeljejo prvenstvo. Odpeljali smo 18 tekem, le dve manj od prvotnega načrta. Vse skupaj je bilo nekaj novega, zanimivega, mi je pa vsekakor veliko bolj všeč normalen dvodnevni urnik, saj imaš več časa, da naštudiraš progo, nastaviš motor. Sobote so namenjene temu, da preizkusiš različne linije na progi, šele v nedeljo pa gre zares. Upam, da se v prihodnje vrnemo na ta ritem.

Na zmago ste kot aktualni prvak čakali več kot eno leto. Vas je to kaj nažiralo?

Gotovo sem veliko razmišljal o tem. Do tiste tekme sem imel največ zmag s posameznih voženj, sedem ali osem, a manjkala je pika na i, osvojitev dirke. Saj sem bil vesel vodstva v skupnem seštevku, a vsak dirkač si želi zmag. Ko mi je to uspelo, sem si povrnil samozavest in dobil dodatno motivacijo. Potem je bilo vse lažje.

V Mantovi ste si pred leti zlomili čeljust, tudi lani je bila tam vaša najslabša dirka. Lommel in tamkajšnja mivka vam tradicionalno nista ustrezala. Letos pa ste bili na prav teh dirkah najbolj prepričljivi.

Vedno se najde kakšna, ki jo lahko še izboljšaš. Nikdar ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Pa četudi si svetovni prvak. Te točke vedno iščem. Smo pa letos storili velik korak naprej na mivki. Že kakšni dve leti veliko časa posvečam peščenim program. Na teh sem prej vedno izgubljal točke. V Lommel sem nekoč hodil samo po soliden rezultat, nikdar samozavestno po zmago. Letos se je to spremenilo.

Menda nekateri dirkači zavoljo treningov na mivki celo živijo v Lommlu?

Ja, večina živi nekaj kilometrov od proge, da lahko pridejo na dirkališče peš ali s kolesom. No, jaz sem podobno progo našel v hrvaškem Đurđevcu – globok pesek brez trdne podlage.

To sezono so zaznamovale tudi poškodbe: Herlings menda ni bil daleč od invalidskega vozička, Jasikonis je pristal v umetni komi, predčasno je sezono končal vaš moštveni kolega Evans, tudi Coldenhoff… Zakaj toliko poškodb?

Res jih je bilo ogromno, ja. V vsaki sezoni so prisotne, a letos še posebno. Morda je bil kriv zgoščen urnik, morda pomanjkanje koncentracije. Niti sam ne vem. K sreči so omenjeni fantje že bolj ali manj v redu, tako da bomo na začetku nove sezone že vsi zdravi in pripravljeni na boj.

Prav na dirki, na kateri ste osvojili naslov prvaka, se je z nogo v vaš motor zataknil Jeremy van Horebeek. Bili ste videti zgroženi, prestrašeni. Za kaj gre pri tem? So to hude poškodbe?

Zna biti, ja, a tokrat na srečo ni bila. Je že doma, normalno hodi. Zapela sva se v ovinku, prekucnil se je, nisem pa videl, da se je njegova noga zataknila v moj motor. Sem pa začutil, da mi je nekaj zablokiralo zadnje kolo. Prav zato sem še bolj pritisnil na plin, njemu pa je nogo potegnilo povsem noter. Šele ko me je rahlo udaril po nogi, sem pogledal, kaj se dogaja, in videl, da ga vlečem za seboj. V tistem trenutku sem skočil z motorja in Jeremyja poskusil rešiti, a ga sam nisem mogel. Grdo je bilo videti, tudi kričal je zelo, torej je moral biti v hudih bolečinah. Poklical sem osebje, bilo je grozno. Bil sem v šoku, a k sreči sem se skoncentriral za ponovni start.

Dirkači ste odrasli s tem tveganjem, a kako se z možnostjo, da se boste vrnili na nosilih, spoprijemajo vaši bližnji?

To je slaba stran tega športa. Vsi se zavedamo, da smo vsak dan izpostavljeni poškodbam. Že ob manjši nepozornosti ali tehnični napaki gre lahko veliko stvari narobe. Gotovo je domačim težko, a nam najbrž tega ne pokažejo, ker bi to gotovo vplivalo na nas.

Kakšen bi bil po vašem mnenju boj za naslov prvaka, če se ne bi bil dotlej vodilni Herlings sredi sezone poškodoval?

Kaj pa vem… Po tistih dveh avgustovskih ničlah v Latviji in ne najboljših vožnjah sem izgubil veliko točk in samozavesti.

Saj preostale konkurence sicer ni manjkalo: devet zmagovalcev posameznih voženj, šest zmagovalcev dirk…

Res je. Veliko zvenečih imen je, zaradi starostne omejitve 23 let v nižjem razredu MX2 pa se nam vsako leto pridružita še dva ali trije. V MXGP je vsaj 20 dirkačev sposobnih zmagati ali se vsaj uvrstiti na stopničke.

Letošnje odkritje je bil Prado, ki pa na zadnjih dirkah ni smel dirkati zaradi pozitivnega testa na koronavirus. Koliko je bilo vas strah scenarija, da bi zaradi istega razloga izgubili naslov prvaka?

Zelo me je bilo strah, saj niti nisi vedel, da imaš ta virus. Lahko si se počutil popolnoma v redu, pa si bil vseeno pozitiven. Bil sem ekstremno previden. Če bi en član ekipe dobil virus, bi verjetno morala vsa ekipa v karanteno in sanj o naslovu bi bilo konec. Zato nismo potovali z letali, ampak z avti, kar me je spomnilo na otroške čase in potovanja z avtodomi. Prav zato nisem bil doma že mesec in pol.

Koliko je vaš oče, nekoč nepogrešljiv del ekipe, še vpet v vašo zgodbo?

Čisto iskreno, zgodbi sta zdaj že povsem ločeni, tudi treninge večinoma opravljam sam. No, tu in tam se mi še pridruži in se vozi ob meni, ampak to je res redko. V zadnjih dveh, treh mesecih nisva nič trenirala skupaj. A tudi zato, ker me ni bilo doma.

S Hondo ste menda že podaljšali pogodbo?

Ja, še za dve leti. Z možnostjo podaljšanja.

Kaj to pomeni za sanje o ameriškem superkrosu?

Te sanje so še prisotne, a ne tako močno kot pred tremi, štirimi leti. V ekipi sem našel dom, počutim se izvrstno, z vsemi se odlično razumemo. Smo kot velika družina. Srečen sem tam, kjer sem, in ne čutim, da bi moral kaj spreminjati.