Na petek trinajstega sem na majhni kmetiji blizu Berlina opazovala starko, kako s praznega jesenskega polja odnaša strašila. Prizor me je raznežil, že dolgo nisem videla česa podobnega. Strašila so bila tri; dva slamnata možaka in ena ženka z ruto, gospa pa jih je s polja peljala v pločevinasti samokolnici, ki je v svojem življenju zelo očitno prepeljala že veliko strašil in tudi kakšno repo. V izkušenem prevoznem sredstvu so slamnata strašila ležala rahlo počez – kakor da bi jih malo zasekalo v križu – in z živimi obrazi iz starega blaga – oči, nos in usta so bili iz gumbov – zrla čez krajino, pripravljeno na zimo.
Strašila so pripravki iz časov, za katere radi verjamemo, da smo jih pustili za sabo, kakor smo za sabo pustili mnogo šibkega, mnogo majhnega, mnogo … srčnega. Na p...
