Film, posnet po resničnih, a dolgo zamolčanih dogodkih leta 1962, razkriva še eno mračno zgodbo Sovjetske zveze, ki je v času domnevne demokratizacije po Stalinovi smrti ljudem podelila potne liste (ki so se jih zelo razveselili, četudi jih v praksi niso mogli uporabiti), hkrati pa se je država istočasno začela obnašati tržno s podražitvami in nižanjem plač. V zameno za domnevno novo svobodo so delavci dobili tveganja kapitalizma.
A to stavko je bilo treba na vsak način zaustaviti, saj so delavci pregnali vodstvo iz upravne stavbe, vest o stavki pa bi lahko spodbudila podobne akcije še v drugih delih SZ. Tukaj dobra stara partija zato nemudoma uporabi svoja preverjena orodja: mesto zapre in osami, pripelje vojsko, toda general zavrne streljanje v stavkajoče, sklicujoč se na ustavo – ta stari general, ki ga vidimo le v eni kratki sekvenci, se zdi kot nekakšna povsem osamljena ostalina zakonitosti in načel – zato mora z ostrostrelci zadevo urediti enako dober KGB.
A ta krvavi pokol, ki je brez trupel, saj ta čudežno izginejo iz mesta, udari prav zagreto partijko. Izgine namreč tudi njena hčerka, ironično pa ji pri njenem iskanju pomaga prav eden izmed KGB-jevcev. Ne, ker ne bi vedela, kdo je, ampak predvsem zato, ker ta partijka dobesedno uteleša prekletstvo generacije, ki je med drugo svetovno vojno v Stalina sveto verjela in ki se mu vsem evidentnim dokazom o zlorabah navkljub ne zna, ne more, noče odreči. Ker, kot sama pravi, ne ve, kdaj spregovarja skoznjo. Kot bi Stalin ostal neodtujljiv del tistih s skupno izkušnjo strašnih vojnih časov, ko se jim je, nepoučenim, kazal kot edina luč. Tako ostane na neki način razcepljena in izolirana, ponotranjiti ne more ne očetove krvave izkušnje oktobrske revolucije ne hčerkinega uvida v neznosnost teh novih, »boljših« časov.
