Čeprav je večina nagrobnikov starega trboveljskega pokopališča nerazpoznavnih, je med tistimi, kjer so napisi še vidni, najti zapis, da je najstarejši pokojnik tu rojen leta 1848. Šele ko so prostovoljci pokopališče začeli čistiti, so na nagrobniku našli še starejšo letnico – neki pokojnik je bil rojen leta 1835. Idejo o preprečitvi, da bi pokopališče pogoltnil čas, sta pred petimi leti dala trboveljski knjižničar Robi Čop in zaposleni v muzeju Edi Hribšek. Prvo leto sta se čiščenja in urejanja pokopališča lotila kar sama, naslednje leto pa sta se za pomoč obrnila na Karitas »Čistili smo teden dni. Bilo je povsem zaraščeno, populili smo podrast, grmičevje in travo, požagali tudi manjše drevje,« je delo opisal Edi Hribšek. Akcija je postala tradicionalna in zdaj staro pokopališče urejajo najmanj enkrat na leto. »Letos smo morali prositi za pomoč profesionalce, ki so nam pomagali odpeljati podrto drevo,« doda. Pokopališče je namreč v gozdu, zaradi odmaknjene lege in maloštevilnega prometa skrito očem. Lani so si aktivisti olajšali tudi stvari glede smeti in odpadkov. S trboveljsko komunalo so se dogovorili, da je namestila koš za smeti. »Ljudje, ki zaidejo sem, sprehajalci, mladina, smeti odmetavajo povsod. Zdaj je na začetku pokopališča posoda za odpadke. Ko jo napolnimo, jo prestavimo k cesti, kjer jo komunalni delavci izpraznijo,« pove.

Čeprav po Hribškovih besedah za prvi november svojci poskrbijo za kakšnih 30 grobov, večino dela opravijo prostovoljci. Prihodnje leto si želijo izpeljati še dodatno akcijo – radi bi temeljito očistili spomenike, če bo le dovolj prostovoljcev. Skupina prostovoljcev bi bila vesela tudi, če bi se našel kdo, ki bi prevzel skrb za opuščene grobove.

Pokopališče je v lasti župnije

Pokopališče je nastalo kot dodatek prvega pokopališča ob farni cerkvi svetega Martina, kjer je začelo zmanjkovati prostora. Leta 1835 je oblast od kmeta in župana Franca Pusta, po domače Kobaca, odkupila njivo pod gozdom na Goljavi in je pokopališče tudi dobilo ime po njem: stari britof pri Kobacu. Leta 1857 so pokopališče prvič razširili. Kobačeva domačija, oziroma kar je ostalo od nje, še danes stoji, vmes pa so za pokopališče kupili še njivo na Brodeh. Nekaj časa so pokopavali na obeh. Na Kobačevem pokopališču so nazadnje pokopavali le še na izrecno prošnjo svojcev do konca druge svetovne vojne. Kljub prepovedi o pokopih je najti nekaj grobov tudi še s kasnejšimi letnicami umrlih, zadnja je 1969. Pri Kobacu so denimo pokopani prvi smrtno ponesrečeni rudarji, prvi trboveljski župan Franc Pust in drugi v tistem času znani trboveljski rojaki. Na tem pokopališču je tudi zanimiva in edina pokopališka kapelica v Trbovljah z grobnico upravnika Rudnika Trbovlje Rudolfa Eichelterja in rudniškega inženirja Adolfa Widra.

Staro pokopališče je v lasti župnije, zato mnogi menijo, da bi morala zanj skrbeti ona. Zakaj za pokopališče ne skrbijo, nam v župniji niso odgovorili. Sedanji župnik je sodeloval v letošnji prostovoljni akciji čiščenja pokopališča.