V našem današnjem zapisu bomo našteli in opisali deset Trumpovih predhodnikov – natančno deset jih je bilo – ki so še enkrat sodelovali na volitvah, in razloge, zaradi katerih jim ni uspelo obdržati se na funkciji predsednika ZDA dalj časa. Govorimo torej samo o tistih, ki so na volitvah tudi sodelovali, ne pa o tistih – tudi takšnih je nekaj – ki so izgubili že na strankarskih nominacijah. Najprej je zapisano ime predsednika, potem pa leto bolečega poraza.
Grover Cleveland (1888)
Demokrat iz New Yorka, 22. in 24. predsednik ZDA Grover Cleveland (1837–1908), ima najbolj zanimivo zgodbo med vsemi tukaj naštetimi. Potem ko je dobil volitve leta 1884 in premagal republikanskega protikandidata Jamesa Blaina, je na volitvah leta 1988 izgubil proti republikancu iz Indiane, Benjaminu Harrisonu. Leta 1892 ste se pomerila še enkrat, tokrat je zmagal Cleveland in premagal Harrisona, pa tudi Jasona Weaverja, populista iz Iowe, ki je dobil le osem odstotkov glasov. Cleveland je edini predsednik ZDA, ki je odslužil dva mandata, a ne drugega za drugim. Rodil se je kot sin prezbiterijanskega duhovnika. Študiral je pravo in bil kasneje tudi šerif, zadolžen za smrtne obsodbe, ki jih je tudi osebno izvrševal. Preden je postal predsednik, je bil župan Buffala in guverner New Yorka. Drugi mandat je dobil zaradi velike gospodarske krize, ki je odnesla Harrisona, a je kljub temu postal znan kot eden tistih, ki so grobo zatirali železničarske demonstracije leta 1894. Bivši rabelj je bil tako krvav, da so se ga leta 1896 odrekli v lastni stranki. Kaj prijaznega o Clevelandu? Leta 1886 je odkril newyorški Kip svobode.
John Adams (1800)
Johna Adamsa (1735–1826) je premagal Thomas Jefferson in s tem se je Adamsova politična pot praktično končala, čeprav je šlo za enega najzanimivejših ameriških politikov. Bil je diplomat, eden od piscev Deklaracije neodvisnosti, bil je najpomembnejši člen v mirovnih pogovorih z Britanci. Adams je postal prvi ameriški podpredsednik in drugi ameriški predsednik, ki je na volitvah leta 1796 kot federalist premagal svojega prijatelja, republikanskega kandidata Jeffersona. Leta 1880 ni več šlo. Napadli so ga z vseh strani, on pa je napovedal lažno vojno Franciji.
John Quincy Adams (1828)
Leta 1824 je na volitvah za predsednika ZDA zmagal sin prvega podpredsednika. John Quincy Adams (1767–1848) si je zmago priboril v ne povsem pojasnjenih okoliščinah, ko so namesto elektorjev morali glasovati v kongresu. Njegov protikandidat Andrew Jackson ga je obtožil korupcije in ga čez štiri leta kot kandidat nove Demokratske stranke premagal na volitvah. Quincy Adams je bil kasneje pomemben borec za pravice temnopoltih in prvi ameriški predsednik, ki so ga fotografirali.
Martin Van Buren (1840)
Jacksonov podpredsednik Martin Van Buren (1782–1862) je bil edini predsednik, katerega materni jezik ni bila angleščina. Pravnik iz New Yorka se je počasi prebijal v stranki in je volitve leta 1836 gladko dobil predvsem po zaslugi Jacksonove karizme, sam pa je vladal v obdobju velikih sporov med jugom in severom, ki jih je še poglobila gospodarska kriza. Leta 1840 ga je premagal whigovski kandidat William Harrison. Van Buren je poskušal tudi leta 1844, a ga je takrat ustavila že lastna stranka in za kandidata postavila kasnejšega zmagovalca Jamesa Polka.
Benjamin Harrison (1892)
Pravnika iz Indiane, ki se je rodil v Ohiu (1833–1901), smo že omenili – leta 1888 je premagal samozavestnega predsednika Groverja Clevelanda. Na naslednjih volitvah mu je Cleveland vrnil in ga premagal s kar 277 elektorskimi glasovi proti 145. In zakaj tak poraz? Harrisonova administracija se je odločila za povečanje carin, s pridobljenim denarjem pa so želeli iz ZDA narediti veliko imperialistično silo. A čas še ni bil pravi. Denarja je prehitro zmanjkalo, podobno kot Harrisonovih podpornikov. Republikanci so ga vseeno še enkrat nominirali in doživeli katastrofo.
William Howard Taft (1912)
Leta 1908 je republikanski politik iz Ohia (1857–1930) zlahka premagal demokratskega kandidata Williama Bryana (izid: 321 proti 162). Čez štiri leta je sam izgubil s še višjo razliko. V četveroboju z demokrati, progresivci in socialisti je dobil osem elektorskih glasov. Očitali so mu namreč, da nima karizme, in čeprav ga je na mnoge funkcije v ZDA pripeljal predsednik Theodore Roosevelt, mu je ravno on obrnil hrbet. Taft je bil pomemben diplomat, leta 1921 pa je kot edini predsednik v zgodovini ZDA postal predsednik ameriškega vrhovnega sodišča.
Herbert Hoover (1932)
Na predsedniških volitvah leta 1928 je z zajetno razliko zmagal republikanski politik iz Kalifornije Herbert Hoover (1874–1864). Bil je inženir, prva generacija študentov Stanforda, kasneje pa uspešen upravnik rudnikov po Avstraliji in Kitajski. V času prve svetovne vojne je bil načelnik uprave za hrano. Hooverji so bili veliki humanitarci, a povsem jasno je, da je gospodarska kriza konec dvajsetih let terjala povsem drugačnega človeka. Hoover proti Franklinu Rooseveltu ni imel nobenih možnosti. Izgubil je z izidom 472 proti 59.
Gerald Ford (1976)
Politik, rojen v Omahi (1913–2006), je edini ameriški predsednik, ki ni bil nikoli izvoljen. Funkcijo je namreč prevzel leta 1973, ko je zaradi afere Watergate odstopil ameriški predsednik Richard Nixon. Jasno, Ford je bil podpredsednik in mu je nastop namesto Nixona zapovedovala ustava. Njegov mandat sta zaznamovala velika naftna kriza in velik porast kriminala v ZDA. Konservativna linija republikancev pa mu je očitala premehko politiko do Sovjetske zveze. Vse to je izkoristil takrat razmeroma neznan demokrat Jimmy Carter iz Georgie.
Jimmy Carter (1980)
Jimmy Carter (1924) ni navdušil. Imeli so ga za mehkega politika, inflacije mu ni uspelo regulirati, gospodarstvo v ZDA je umiralo na obroke, še huje je bilo z zunanjo politiko, predvsem na frontah s Sovjetsko zvezo in Iranom. Na volitvah leta 1980 se je med svojimi demokrati moral boriti za nominacijo z Edwardom Kennedyjem, in ko je preskočil njega, se je zaletel v neoliberalni republikanski blok, ki ga je vodil Ronald Reagan, z napovedjo zmanjšanja davkov in bolj ostre zunanje politike. Carter je gladko izgubil, v tolažbo pa mu je Nobelova nagrada za mir iz leta 2002.
George H. W. Bush (1992)
Starejši Bush (1924–2018) je nadaljeval politiko Ronalda Reagana. Leta 1988 je porazil demokratskega kandidata Michaela Dukakisa in se posvetil svojemu mandatu, ki ga je leta 1991 zabelil z zalivsko vojno. Pred volitvami leta 1992 je veljal za velikega favorita, tako da republikanci niso niti razmišljali o drugem kandidatu, demokrati pa so ocenili, da so volitve izgubljene, in so za svojega kandidata imenovali neznanega Billa Clintona. Clinton je gladko zmagal, tudi zato, ker je Bushu glasove pobiral konservativni tretji kandidat Ross Perot.
