Uboštvo in beda na Dolenjskem.

Z Dolenjskega 21. marca. [Izv. dop.]

Priobčili ste na prvem mestu v št. 60. svojega lista dopis iz naše dolenjske strani, v katerem je, kakor ste dejali, zanesljiv poročevalec risal obupni gospodarski stan našega kmetskega (in recimo tudi gospodskega) prebivalstva, ter navel vam v dokaz svoje trditve statistične date, katerim nihče ugovarjati ne more. Z veseljem smo pozdravili ta glas, ki se je vzdignil za našo revščino, in še z večjim veseljem smo brali, da je naš poslanec g. V. Pfeifer, ki povsodi zastopa gorko naše duševne in materijalne interese, stavil (najbrž vsled onega dopisa) interpelacijo do finančnega ministra, vprašaje, nij li ga volja storiti kaj, da se pride v okom popolnemu uboštvu in groznej mizeriji, ki nam preti. Mi pričakujemo, da bodo merodajni krogi, da bode vlada izpoznala potrebo hitre pomoči, naj si bode uže na način dovolitve moratorija, ali pak s popolnim odpisom zaostalih davkov. Meni je prilika dana izpoznavati uže dolgo vse gospodarstvene zadeve dolenjskih okrajev, in vzlasti novomeškega sodnijskega okrilja. Bogat nij bil nikedar ta del kranjske dežele, a on se je preživil, kolikor je bilo moč, na naravnem poti pridelovanja po poljedelstvu. Industrije in posebne kupčije nij pri nas; mi nemamo niti železnice, niti cest, ki bi sklepale trgovinska mesta. Dobra letina – to je edini naš reditelj v dobrih in rešitelj v slabih razmerah. (…) Slabe letine so zaporedom uničile pohlevno in malostno blagostanje naših vasi, in dendenes smo dospeli tako daleč, da uže malokedo more davke plačevati. Kako je to naraščalo, slikajo vam dovolj sledeče resnične statistične date: Leta 1873 je bilo zarad zaostalih davkov, odškodovanja in pristojbin okolo 30 realnih eksekucij do tretje stopinje (prodaje ) izpeljanih; leta 1874 bilo jih je črez 50 – leta 1875 narasle so na lepo število 107 in v letu 1876 prišlo je k njim 240 realnih eksekucij. Jaz povdarjam še enkrat, da so to eksekucije, ki so dospele do tretje stopinje, do prodaje, in toliko za eksekutivno prodajo je bilo pri sodniji novomeškej prezentiranih po c. kr. davkarstvu novomeškem in po c. kr. finančnej prokuraturi v Ljubljani. Torej v letu 1876 je bilo pri nas 246 posestev zarad ostalih davkov na prodaj. Ako pomislimo, da pride komaj tretjina vseh eksekucij do tretje stopinje in da se drugi ustavijo uže pred cenitvo in po intabulacji, pridemo do sklepa, da je bilo v letu 1876 – dobrih tisoč posestev v eksekuciji zarad zaostalih davkov. Naš okraj (novomeški sodnijski ali davkarski) šteje 4600 posestev — torej četrti del vseh posestnikov je realno zarubljen zarad davkov. (…)

Slovenski narod, 25. marca 1877

Nad 300 mariborskih otrok

nima obleke in obuvala za zimo, polovica izmed njih nikakega perila. Da se vsaj nekoliko odpomore toliki bedi, se prosi občinstvo, naj tudi letos blagovoli oddati članarino podpornemu društvu za revne učence, ki se bo v kratkem pobirala. Osobito pa prosi gg. veleobrtnike in trgovce za dobrohoten dar v blagu, ki je društvu najbolj dobrodošel. Te dni so društvu poslale trvdke: Freund usnje za 20 parov, Hoffman-Becha za 10 parov čevljev, Schousky-Löbl 20 m platna, Šoštarič in Ihl-Kühar po 10 m blaga za obleke, Doktor in drug 200 dinarjev. Velikodušnim darovalcem izreka najtoplejšo zahvalo društveno vodstvo.

Socialist, 15. novembra 1923

Družina v hlevu.

Pred tedni smo pod tem naslovom obširno poročali o vnebovpijočem primeru bede, ki je v času gospodarske krize postala delež mladega, a od večnega gladovanja že zdavnaj izčrpanega brezposelnega brivskega pomočnika, njegovih dveh otročičev in tretjič noseče žene nekje na robu Ljubljane. Dasi že dolgo brez dela, je mož zmerom z najskrbnejšo vnemo štedil paro za paro, da bi bilo za najemnino, a nikjer ga niso sprejeli pod streho, ker si pač vsak gospodar želi v hišo družino brez otrok. Njegovemu sinu je šest let in hodi v šolo, hčerka ja stara 17 mesecev. Ko smo slišali o njihovi žalostni usodi, smo upali, da se bodo dobri ljudje, pa tudi instance, ki jim je naložena skrb za najbednejše izmed bednih, pozanimali zanje, da jih bodo obiskali v hlevu, ki je postal njihovo poslednje zavetje in da bodo otrokoma vsaj za Miklavža hoteli napraviti majhno veselje. Toda v Ljubljani se zdi vsaka ulica predolga, tudi mestni socialni urad si ni mogel utrgati toliko časa, da bi si šel od blizu ogledovat vso reč. Medtem je nesrečnemu očetu uspelo, da je bedo svoje družine rešil iz hleva in jo preselil v stanovanjsko barako, ki je last lesnega trgovca g. Bartola, na Vilharjevi cesti za glavnim kolodvorom. A kljub dejstvu, da so zavarovani vsaj pred vetrom in dežjem, ne bo sveti večer štirim ljudem nič lepši od Miklavževega. Ko se te dni uživa radost po meščanskih hišah, iščemo in kličemo plemenita srca v ljudeh in prosimo, naj jim vsaj za nekaj minut, vsaj za spomin na božjega sinu, ki je pred dvema tisočletema prišel, da bi svetu prinesel blagor in odrešitev, pomagajo iz mraza in gladu.

Jutro, 21. decembra 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib