Smetar, zaljubljen v knjige

Delo ni bilo lahko, pa tudi plača ni bila ravno najboljša, ampak se ni pritoževal. Pravi, da ni prebral nobene knjige niti takrat, ko je hodil v osnovno šolo, niti kasneje, ko je obiskoval srednjo šolo. Potem pa se je zgodilo. Star je bil 22 let. Nekega večera ni mogel zaspati, pa je vzel v roke knjigo. »Še zdaj se spomnim. To je bila žepna knjiga Sarajevske knjige. Nisem mogel nehati brati. Potem sem segel po drugi, pa tretji in četrti knjigi. Pravzaprav nisem vedel in še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo. Zdaj brez knjig ne morem, vsak prost trenutek izkoristim za to, da preberem kakšno novo knjigo.« Danes obožuje Dostojevskega, pa tudi Freuda, Junga, Adlerja… Trenutno bere roman Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Idiot, vendar nima prav veliko časa, saj na ekonomski fakulteti, na kateri je pred petimi leti diplomiral, zaključuje magisterij o upravljanju z bančnimi tveganji. »Najbrž je res nekaj v genih,« se je zasmejal Arslan in pojasnil, da se je njegov oče vpisal v srednjo šolo, ko je dopolnil štirideset let. Takrat mu je tudi rekel: »Sine, nikoli se ne smeš učiti, ko te v to nekdo sili, ampak takrat, ko se sam odločiš za to.« Med študijem ob delu je bil velikokrat tarča posmeha sodelavcev in znancev, ampak se ni oziral na to. Beograjsko podjetje Mestna snaga, v katerem je zaposlen, pa je, nasprotno, imelo razumevanje za njegova prizadevanja in ga je v tem podpiralo. Zdaj je eden od vodilnih pri njih, ima svojo pisarno, a njegovi prijatelji pravijo, da se ni prav nič spremenil. Mogoče še to: Arslan ima dva otroka, dva sinova, dvojčka. Stara sta 22 let. »Knjige ju ne zanimajo. Še ne,« je z nasmehom pojasnil Arslan.