Kaj pa je škof Gregorij Rožman 30. novembra 1943 napisal vernikom v pastirskem pismu o ovajanju partizanov novim (nemškim) oblastem? »Zelo se motijo tisti, ki mislijo iz ljubezni molčati. Tako krivo pojmovanje ljubezni ni krščanska krepost, marveč slabost in greh.« In res so se duhovniki ljubljanske pokrajine izogibali temu grehu.

Pismo je bilo zelo odmevno. Zanj je slišal tudi nemški general Edmund Gleise von Horstenau. Ta je za božič (leta 1943) pisal svojemu prijatelju Friedrichu Rainerju, vrhovnemu komisarju (tudi za Slovenijo), in mu sporočil tudi svoje mnenje o »slovenski narodni vojski«. Z nami (Nemci) so pripravljeni sodelovati le »ganz dume kerle« (popolnoma zabiti fantje). Seveda s takimi »kerli« Nemci niso mogli dobiti vojne.

V tej obupni situaciji je bil škof Rožman pripravljen uporabiti še zadnjo rešilno bilko. Obrnil se je k svoji najvišji instanci. Komaj leto dni je minilo od žegnanja domobrancev, ko se je 20. novembra 1944 odločil napisati pismo papežu Piju XII. Da bi pismo bolj zaleglo, je zapisal, da komunisti pripravljajo splošen pokol vseh duhovnikov (kaj tudi tistih, ki so se skupaj s partizani borili proti okupatorju?). Goreče ga je prosil, naj posreduje pri zahodnih zaveznikih, da po vojni okupirajo Slovenijo. To bi zaveznikom sicer težje uspelo, saj smo tedaj imeli žegnano »slovensko narodno vojsko«. Zato tudi poskusili niso. Kaj škof Rožman res ni mogel delovati brez okupatorja?

In kako se je na pismo odzval papež? Izrecno je izjavil, da njegova antikomunistična poslanica med vojno ne velja. Tega pa škof Rožman ni vedel, saj je menil, da je papeževa beseda za vernike zakon. Še večji udarec ga je doletel, ko so mu celo prepovedali obiskati papeža. No, to dobiš v zahvalo, če si goreč privrženec veri. A škof Rožman še ni vrgel puške v koruzo. 30. januarja 1945 (17 mesecev po kapitulaciji Italije in tri mesece pred kapitulacijo Nemčije) je ponovno »žegnal« svoje domobrance. Tudi ta Rožmanov žegen ni zalegel, saj se je izkazalo, da je bil to blažev žegen.

Kaj naj naredi človek, ko gredo vsa njegova prizadevanja k hudiču? Pobegne v Ameriko, seveda. Tudi škof Gregorij Rožman je to storil in tam umrl. Hvaležni slovenski verniki so posmrtne ostanke škofa Rožmana prenesli iz Amerike v Slovenijo in od 13. aprila 2013 počiva v ljubljanski stolnici. Obiščite ga s kakšnim šopkom.

Nečesa pa le ne razumem. Kako je lahko tako v vero zaverovan človek sodeloval z Nemci, ki so pogani? Partizani pa so bili kristjani in jih je kljub temu nekrščansko sovražil.

Ste mogoče opazili, da se je od tistih časov slovenska duhovščina kaj spremenila? Če pomislite na sedanje »pastirsko pismo« njihove komisije za pravičnost in mir, posvečene nežegnanim protestnikom, boste lažje opazili razliko. Jaz je ne.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani