Ljerka Trampuž, izkušena muzejska pedagoginja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ima veliko opravka z otroki, za katere je napisala že nekaj knjižic. Tokrat jih v svet branja in raziskovanja vabi s knjižico Miška, slonček in Ljubljansko barje v muzeju.
»V študentskih letih, ko sta bila moja nečaka še majhna, sem si izmislila miško in slončka, z njima pa pripovedi, ki bi bile čim bolj podobne otroškemu vsakdanjiku. Ker sta nečaka v pripovedovanju uživala, sem si obljubila, da bom, ko bom velika, začela pisati tovrstne knjige,« pravi avtorica v smehu. Že takrat si je želela, da bi njeno besedilo pospremile točno take ilustracije, kot jih za njena otroška dela prispeva Marjan Manček.
Kobilica, ki ne skače
Navihana junaka je pred desetimi leti prvič predstavila že v knjigi Muzejska pripovedka ali Miška in slonček v Prirodoslovnem muzeju, v kateri junaka raziščeta vse razstavne dvorane muzeja na Prešernovi cesti; spoznavata okostje mamuta, Zoisovo zbirko mineralov, kraške jame, človeško ribico, kače… Zaradi dobrega odziva otrok, predvsem predšolskih nagajivcev in učencev prve triade, sta kasneje nastali tudi slikanici o njunem spoznavanju gozdnih živali in slovenskega morja. Ker so letos v muzeju na novo postavili barjansko dioramo, kjer se poglabljamo v Ljubljansko barje, kakršno je bilo po prisotnosti rastlin in živali pred sto leti, se je nova knjiga s podnaslovom Vlažni travniki spisala kar sama; sledilo ji bo še nadaljevanje Močvirje in barje. Knjiga Miška, slonček in Ljubljansko barje v muzeju je torej hibrid: v njej so fotografije prebivalcev Barja, ki jih Mančkove ilustracije zgolj dopolnjujejo.
In kaj je diorama? »Kot vidiš, miška, so živali in rastline v muzeju za steklom. Če je za njimi narisana še narava ali pa je tam njena fotografija, pa je to diorama,« slonček pouči prijateljico, pa tudi bralca. Vodnica Maja (avtoričin alter ego) pa jima s pomočjo prereza barjanskih tal in fotografij živali razloži, kako je poljska voluharica prišla v prostor travniške voluharice, pa kako dolgo je že na svetu starodavna kobilica bramor, ki pa v primerjavi z bolj znanimi sorodnicami ne skače, in kakšna peresa ima ptica priba… »Precej intuitivno začutim, kako vstopiti v otroški način razmišljanja, in jim potem v njihovem jeziku, a seveda še vedno strokovno pravilno, razložim tudi kompleksnejše vsebine. Vmes večkrat preverim, ali stvari razumejo,« svoja vodstva v živo in prek knjižne pripovedi opisuje muzejska pedagoginja.
Zabavno, a tudi poučno
Pa ni nenavadno, da bi na Ljubljanskem barju, ko bi iskal skoraj izginulega ptiča velikega škurha, v družbi majhne miške vandral veliki slonček? Miška in slonček sta katera koli deček in deklica, pravi avtorica, otroci se z njima zelo poistovetijo: »Zelo dobro poznata drug drugega, miška ve, da je slonček bolj humoren, on pa je rad tisti, ki je glavni in več ve. A če je bila miška v prejšnjih treh knjigah malo v ozadju, tokrat po znanju prednjači, kar slončku ni najbolj pogodu.«
Obisk muzeja mora biti zabaven, a hkrati poučen, poudarja avtorica, tako da lahko njena knjiga služi tudi kot didaktični pripomoček učiteljicam in staršem, tako pri pouku kot pri izletih v naravo. In v muzej, ko bo ta spet odprt. »Ta knjiga otroka uči tudi spoštljivega odnosa do narave, sporoča mu, da človek ni edini neomajni gospodar, ampak mora živeti v sožitju z drugimi prebivalci in ne sme neodgovorno posegati v naravno okolje, saj s tem uničuje tudi življenjsko okolje drugih bitij,« sklene sogovornica.
