»Lahko greva okoli hriba, po položni poti. Če boste zmogli, pa bi raje predlagal Študentovsko ulico, je precej bolj strma,« je opozoril skoraj 80-letni Jože Koman, tik preden smo zagrizli v hrib proti ljubljanskemu gradu. Kot pove, se zadnjih trideset let vsak dan odpravi na grad. Z avtobusom številka 11 pride vsako jutro iz Bežigrada do Streliške ulice. Od doma gre že ob 6. uri. »V bistvu se niti ne spomnim več, zakaj hodim tako zgodaj. Ampak vse se je začelo z boleznijo. Imel sem srčni infarkt, pred tem pa sem bil vedno aktiven. Hodil sem na Šmarno goro, igral nogomet, redno sem tudi kolesaril,« je med hojo povedal Koman in dodal, da mu je po operaciji zdravnik predlagal vsakodnevno aktivnost. »Omenil je hojo v manjši hrib, in da ne bo pomote – prav nič ne uživam v tem, ampak enostavno moram,« je razložil.

Partizan, ki se prilagodi vsem razmeram

Medtem ko se Študentovska ulica počasi prebuja, na pot v hrib tu in tam naletimo na osamljene sprehajalce. Zbudili smo tudi »turista«, kot mu pravi Koman, ki je očitno prespal na klopci pri tretjem ovinku na poti do gradu. Z bežnim pozdravom da Koman vedeti, da jutranje obraze, ki jih srečuje, pozna. Ne pozabi omeniti niti psa Boya, za katerega ima vsako jutro v žepu nahrbtnika pripravljene tri piškote: »Pred desetletji sem po naključju srečal gimnazijskega sošolca, rekel je, da vsak dan hodi na grad, in sem se mu pridružil. Spust z gradu vedno končamo na kavi. Sprva smo pri Žitu, za vogalom Študentove ulice, pili kavo, danes jo pod Plečnikovimi arkadami na tržnici.«

Ves čas sprehoda ne more, da se ne bi jezil na zanemarjeno pot. Moti ga jesensko listje, ki se nabira v jarkih, boji se, kaj bo prinesel prvi močnejši naliv. »Študentovska pot, ulica se mi ne zdi prav, saj ni nobene hiše ob njej, je pomembna zaradi turistov. Mene niti ne moti, da je zanemarjena. Imam se za partizana, ki se lahko prilagodi vsem razmeram. A je sramota za Ljubljano, ki se ima za najlepše mesto na svetu. Sem povabil župana Jankovića, da se mi pridruži na sprehodu, da mu pokažem vse črne točke na tej poti, a se nisva mogla časovno uskladiti. Zdaj sem obupal,« je povedal in se spomnil simpatičnega Albanca, ki je še pred nekaj leti skrbel, da je bila pot na grad vedno urejena, listje pograbljeno, kanali za vodo očiščeni. »Pred leti sem tudi sam vzel metlo in grabljice in dol grede počistil vsaj teh zadnjih 180 lesenih stopnic. Ko bodo temperature padle pod ničlo, zna listje zamrzniti in hitro pride lahko do nesreče,« opozarja.

Na policijo z denarnico

Bolj kot strm vzpon sogovorniku ustreza položna pot po grajskem hribu, ki se začne pri stopnicah na Streliški ulici, vodi skozi gozd in mimo grajskega vinograda. »Bi pa vsekakor pohvalil obnovo stopnišča in poti na grajski grič s Starega trga. Pot, ki je bila prej dotrajana, so krasno uredili. Pred leti je bila na hiši na začetku poti res izjemno lepa tabla s sliko gradu in puščico. Čeprav je bila dobro pritrjena na hišo, jo je nekdo sunil. Tudi naslednja, rjava tabla, ni dolgo obstala. Očitno bomo po tej poti hodili še naprej le tisti, ki jo poznamo,« je omenil sogovornik in se pridušal nad prenizkimi grajskimi klopmi. »Mislim, da sem jih samo na vrhu naštel okoli dvajset in starejši človek težko vstane, ko se enkrat usede nanjo.«

Pohvalil je tudi idejo o knjižnici pod krošnjami. Kar nekaj knjig si je tu izposodil, nekaj svojih je tudi pustil v njej. »Uh, in kaj vse smo že našli v zgodnjih jutranjih urah na poti na grad. Od skoraj novih ženskih salonarjev, ki jih je dama očitno pozabila obuti, do torbice, ki sem jo odnesel do policije, kasneje pa se mi je dekle prišlo tudi zahvalit. Neko jutro sem našel torbo s prenosnim računalnikom, ki ga je v naglici pozabila nemška turistka. Praznih denarnic niti ne štejem več,« je med spustom do tržnice, kjer so ga s kavo v roki že čakali prijatelji, še povedal Koman.