Britanski premier Boris Johnson ni hitel s pošiljanjem čestitke v ZDA napačnemu kandidatu, s katero bi se osramotil doma in po svetu. Sinoči se mu je posrečilo ujeti novoizvoljenega predsednika Joeja Bidena pri telefonu in mu osebno čestitati. A vseeno ni vse tako, kot se morda zdi na prvi pogled.
Johnson je že v soboto, nekaj ur po razglasitvi Bidna za zmagovalca, na twitterju objavil čestitko Bidnu in novoizvoljeni podpredsednici Kamali Harris. Analiza te čestitke, ki je bila objavljena v obliki fotografije, pa je pokazala, da gre za očitno popravljeno verzijo čestitke – Donaldu Trumpu. Ko so jo namreč barvno obdelali, so se zadaj pokazale besede »Trump«, »drugi mandat«, »v prihodnje«… Na Downing Steet 10 so očitno pripravili samo čestitko republikancu, potem pa jo nekoliko površno spremenili.
Komentar o Obami ni pozabljen
Vladni predstavnik pravi, da je normalno, da so zaradi tesne bitke pripravili obe čestitki, »tehnična napaka pa je povzročila, da je alternativno sporočilo ostalo v ozadju grafike«. To je zelo lena in politično nerodna tehnična napaka, ki utegne še malce povečati zagato Johnsonove vlade v odnosih z Bidnovo administracijo. Tommy Vietor, ki je nekdaj pisal govore za predsednika Baracka Obamo, sodeloval pa tudi v Bidnovi kampanji, je po objavi Johnsonove čestitke na twitterju denimo zapisal: »Nikoli ne bomo pozabili (vaših) rasističnih komentarjev o Obami in suženjske predanosti Trumpu!« Johnson je namreč leta 2015 Obamo razglasil za »delnega Kenijca« in mu pripisal, da ima iz zgodovinskih razlogov protibritanska čustva, ko je iz Ovalne pisarne umaknil doprsni kip Winstona Churchilla.
Johnson je v čestitki Bidnu tudi poudaril, da je Amerika najbližja in najpomembnejša britanska zaveznica: »Tako je bilo od predsednika do predsednika in od premierja do premierja. To se ne bo spremenilo.« Vendar kaže, da mu je zmaga demokrata nekoliko prekrižala račune. Zaradi volitev v ZDA je zavestno zavlačeval končnico brexitskih pogajanj, saj bi se v primeru zmage Trumpa veliko lažje odločil za trdi brexit. Trump mu je namreč obljubljal hiter in orjaški pobrexitski trgovinski sporazum z ZDA. Bidnova zmaga v tem pogledu povečuje možnost, da se London in Bruselj v izteku pogajanj, ki potekajo prav zdaj, dogovorita o trgovinskem sporazumu. Biden, ki je Johnsona pred letom dni sicer opisal kot Trumpovega »fizičnega in čustvenega klona«, je že zaradi svojih irskih korenin proti trdemu brexitu, saj ocenjuje, da bi se z njim na Severno Irsko lahko vrnilo nasilje, če bi tam spet zrasla fizična meja z Irsko. Johnsona je že pred časom opozoril, naj na pogajanjih z EU ne naredi nič takega, kar bi utegnilo ogroziti tamkajšnji mir.
Preslišani lordi
»Posebni« ameriško-britanski odnosi so v resnici sicer vedno nihali in bili odvisni od osebnosti na vrhu. Ko je Roosevelt leta 1941 v kopalnici Bele hiše presenetil golega Churchilla, je ta dejal, da britanski premier nima česa skrivati pred ameriškim predsednikom. Reagan in Thatcherjeva sta bila videti kot romantično povezan par. Zelo sta se ujela tudi Clinton in Blair, ki pa se je potem tako zelo ujel tudi z Bushem mlajšim, da sta pred iraško vojno menda molila skupaj in si delila zobno pasto. Posebni odnosi pod Bidnovo administracijo verjetno ne bodo nič posebnega, bodo pa v veliki meri odvisni od tega, kako bo Britanija zapustila EU.
In očitno Johnson je na poti trčenja z Bidnovo administracijo. Odločil se je namreč ignorirati lordsko zbornico, ki je v ponedeljek z veliko večino zavrnila predlog zakona o notranjem trgu, ki bi vladi dovolil, da ne spoštuje delov izstopnega sporazuma z EU, ki zadevajo Severno Irsko. Premier je dejal, da bo vlada postopek zakona nadaljevala in očitno šla po poti, ki ji omogoča preglasovati mnenje lordov.
