Kdo si je leta 2005, ko je bil Anže Kopitar izbran na naboru lige NHL s strani Los Angeles Kings, mislil, da bo danes 33-letni Hrušičan postal kapetan ekipe in dvakratni prvak najelitnejše hokejske lige na svetu? Verjetno nihče, oziroma le največji optimisti. Enak odgovor bi verjetno dobili, če bi leta 2016, ko je Primož Roglič podpisal svojo prvo pogodbo z Jumbo-Visma, takrat še LottoNL-Jumbo, iskali ljudi, ki bi verjeli, da bo danes 31-letni Zasavec postal najboljši kolesar na svetu in dvakratni zmagovalec Vuelte. Nihče od njiju v svojo ekipo ni prišel kot velika zvezda, odgovorni v klubih na začetku od nobenega niso imeli velikega pričakovanja. Ne Primož Roglič in ne Anže Kopitar se nikoli nista pojavljala v središču pozornosti medijev, vedno sta bila skromna in predana svojim nalogam in treningu. Oba sta prav s to odliko dosegla vrh svojega športa in postala prvi imeni svojih ekip. Na poti do vrha pa sta zabeležila kar nekaj zgodovinskih dosežkov za Slovenijo v svojih športih.
Takoj opozorila nase
Pred naborom lige NHL leta 2005 je bil takrat še ne 18-letni Kopitar hokejsko neuveljavljen in tudi slovenskim poznavalcem hokeja dokaj nepoznan. Že v mladih letih se je podal v tujino in svoje znanje nabiral na Švedskem. Bil je član klubov Mora IK in Södertäjle SK. Po podpisu pogodbe z Los Angeles Kings se je v Sloveniji pojavilo vprašanje, kdaj bo prvič stopil na led najelitnejše hokejske lige na svetu. Malo je bilo tistih, ki so verjeli, da se bo to zgodilo že na uvodni tekmi sezone 2006/2007, saj je bilo najprej mišljeno, da se bo uvodno sezono kalil v razvojni ligi. A že ob prihodu čez lužo je takrat še golobradi mladenič pokazal svojo največjo vrlino, izjemno marljivost na treningih in predanost visokim ciljem. Odlično je zaigral na pripravljalnih tekmah in si tako zaslužil mesto v prvi ekipi Los Angelesa že na uvodni tekme NHL sezone 06/07. Kopitar je svojo priložnost izkoristil sanjsko in debitiral z dvema izjemnima zadetkoma. 6. oktobra 2006 je tako postal prvi Slovenec z nastopom v ligi NHL in seveda tudi prvi, ki je v ligi dosegel gol.
Še bolj nenavaden prihod v samo svetovno smetano svojega športa ima za seboj Primož Roglič. Kisovčan je svojo športno pot začel kot smučarski skakalec in veliko obetal. Z ekipo je osvojil dve medalji na mladinskih svetovnih prvenstvih, dosegel pa je tudi dve zmagi v celinskem pokalu ter tako že kot mladinec trkal na vrata svetovnega pokala. Priložnost je dobil marca 2007, ko je kot del nacionalnega paketa nastopil na finalu svetovnega pokala v Planici. Že njegov prvi polet na treningu letalnice bratov Gorišek se je končal s hudim padcem in Roglič na tekmi svetovnega pokala ni nikoli nastopil. Čeprav nad skoki še ni povsem obupal, se je postopoma rekreativno že začel ukvarjati s kolesarjenjem. Skakalne smuči je v kot dokončno postavil 2012 in se povsem posvetil kolesu. Prve kolesarske korake je naredil pri KK Radenska, nato pa je prestopil v klub KK Adria Mobil. V novomeški ekipi je že začel kazati svoj izjemen talent, čeprav se je s športom začel ukvarjati zelo pozno. Leta 2015 je dobil Dirko po Sloveniji in sledila je nova stopnička v njegovi karieri, ki pa ni bila najlažja. Slovenski prostor je zanj postal premajhen in želel si je postati član ekipe WorldTour licenco, a v svetu kolesarstva so ga še vedno imeli za »amaterja« in kljub zmagi na Dirki po Sloveniji ni nihče hotel »tvegati z njim«. Na pomoč mu je priskočil Bogdan Fink, direktor KK Adria Mobil, ki je uporabil svoja poznanstva in prepričal takrat dokaj skromno ekipo LottoNL-Jumbo, da ga vzame v svoje vrste. V nizozemski ekipi so imeli prostor še za enega kolesarja in to mesto je zasedel ravno Roglič, ki je prvo pogodbo z Nizozemci podpisal leta 2016. Njegov nov delodajalec ga je sprva videl le kot kolesarja, ki se odlično pelje v klanec in bi lahko bil dober na zahtevni enodnevnih dirkah, nikakor pa ne kot kapetana na najbolj prestižnih tritedenskih dirkah. Je pa Roglič že v svoji uvodni sezoni dobil priložnost nastopiti na tritedenski dirki in tudi njegov debi je bil brezhiben. Najhitreje je odpeljal deveto etapo, 40,5 dolg kronometer in postal tretji Slovenec z etapno zmago na Giru.
Kopitar do vrha potreboval šest sezon, Roglič ga v petih letih še ni povsem dosegel
Čeprav sta oba šampiona svoji karieri na najvišji ravni začela izvrstno, sta se oba spopadala z enako težavo. Nihče od njiju okoli sebe ni imel vrhunskih sotekmovalcev, ki so ključni za končni uspeh v obeh športih. A obema je ostalo skupno to, da nista iskala novega okolja. Še več, s pridnostjo in delavnostjo sta postala vodilni imeni v svojih ekipah in odgovorni v obeh klubih so Slovenca prepoznali kot odločilna možna na poti proti vrhu. Nihče od njiju se ob lastnih uspehih ni izpostavljal, ne Kopitar in ne Roglič nikoli veliko ne govorita pred novinarji, zato pa sta toliko bolj pomembna za svoji garderobi. Oba skrbita za dobro vzdušje v ekipi in med ostale člane širita zmagovalno miselnost, ki jo imata zasidrana v svojem DNK.
Los Angeles King so bili v uvodnih Kopitarjevih sezonah prikovani na dno zahodne lestvice lige NHL in prav nič ni kazalo na njihov preporod. Vodstvo kluba je nato poskrbelo za nekaj kadrovskih sprememb, Slovencu pa zaupalo vse večjo vlogo v garderobi. Iz samega dna lige so v šestih sezonah prišli do krone in v sezoni 2011/2012 osvojili Stanleyjev pokal. Takrat 24-letni Hrušičan pa je bil ob vratarju Jonathanu Quicku prvo ime moštva in najbolj zaslužen za zgodovinski uspeh kluba iz Kalifornije. Kopitar pa je s soigralci vajo ponovil tudi dve leti kasneje in tako dokazal, da njihov prvi pohod na vrh ni bila zgolj muha enodnevnica.
Tako kot se Kopitar ni zadovoljil z nazivoma najboljšega igralca svojega moštva, ki ju je prejel v sezonah 2007/08 in 2009/10 ter je jasno poudarjal, da ga zanima le uspeh ekipe, tako tudi Rogliča niso zadovoljile zgolj etapne zmage na Grand tourih, v letu 2017 je postal prvi Slovenec z zmago na Dirki po Franciji in zmage na manjših enotedenskih dirkah, kjer je že nastopal v vlogi kapetana. S trdim delom si je lani izboril mesto kapetana na italijanskem Giru. Želodčne težave, hud padec in slabša podpora ekipe sta ga lani stale, da bi tudi debitantsko vlogo kapetana proslavil z zmago. Giro je končal na izjemnem tretjem mestu in tako vnovič prestavljal mejnike slovenskega kolesarstva. Najbolj navdušujoče ob tem pa je bilo, da je kljub težavam vedno ves času poudarjal svojo ekipo in hvalil svoje pomočnike. Četudi je na težkih vzponih vedno ostal sam, je znal skrbeti za odlično vzdušje znotraj svojega moštva, prav zaradi tega pa ga danes cenijo še toliko bolj in mu pomagajo še bolj zvesto. A tretja mesta Rogliča ne zanimajo, on si želi zmagovati. Prav zato si je že lani našel nov cilj in nastopil na Vuelti. Tam pa, kot je znano, slavil prvo svojo skupno zmago na tritedenskih dirkah in seveda mu je to uspelo kot prvemu Slovencu. Nek cilj je s tem dosegel, a samega vrha še ni dosegel. Tour de France v svetu kolesarstva vseeno pomeni še nekaj več. Celotno leto 2020 je bilo zato namenjeno zgolj enemu cilju in osvojitvi prestižne Dirke po Franciji. Bil je na izjemni poti, da cilj izpolni. Kar 11 etap je nosil rumeno majico vodilnega, nato pa jo je zgubil predzadnji dan tekmovanja, ko ga je prehitel Tadej Pogačar. Razočaranje je bilo veliko, a sprejel ga je v velikem slogu. Športno je priznal poraz in se takoj podal novim ciljem nasproti. Rane je zacelil z zmago na sloviti klasiki Liege-Baston-Liege s čimer se je vnovič zapisal v zgodovino slovenskega kolesarstva. Še drugič je osvojil Vuelto in drugo leto zapored leto zaključil kot najboljši kolesar na mednarodni kolesarski lestvici. Njegovi dosežki v tej sezoni so poskrbeli tudi, da je na vrhu lestvice tudi njegovo moštvo Jumbo-Visma, ki jo je tako zgolj v petih letih pripeljal od ekipe, ki je s težavo pridobila WorldTour licenco, do najboljše ekipe v svetu kolesarstva. A kot pravi tudi sam, vrha še ni dosegel, saj Dirke po Franciji še vedno ni osvojil.
Praviloma vedno tudi za reprezentanco, oba tudi že športnika leta v Sloveniji
Poleg tega, da oba najraje govorita na cesti oziroma ledeni ploskvi, jima je skupno tudi to, da nikoli ne pozabita, od kod prihajata. Če jima zdravje in čas dopuščata, se praviloma vedno odzoveta na reprezentančne akcije in sta tam mentorja in vzor ostalim reprezentantom. Zaradi dolge sezone v NHL, ko se končnica zavleče tudi v obdobje, ko so v Evropi že na sporedu reprezentančne tekme, Kopitar ni stalni član izbrane vrste. Ko pa mu čas dopušča, se praviloma vedno odzove in je dodana vrednost reprezentance. Tako jo je uspešno vodil tudi ob zgodovinskem nastopu na olimpijskih igrah v Sočiju, ko je Slovenija prišla vse do četrtfinala. Tudi Roglič se vedno odzove na vabilo reprezentančnega selektorja. Na svetovnem prvenstvu je denimo nastopil tudi letos, čeprav je zgolj teden dni pred tem doživel boleč poraz na Dirki po Franciji, a nastopanje za državo mu je predstavljalo nov motiv. Največji pečat pa je v dresu z državnim grbom pustil leta 2017, ko je na svetovnem prvenstvu v Bergnu postal svetovni podprvak v kronometru.
Na slovenskih tleh oba svetovna športna zvezdnika povezuje še ena stvar. Oba sta prejela nagrado, ki jo podeljujejo slovenski športni novinarji in sta postala slovenska športnika leta. Kopitar je priznanje dobil za leto 2012, bil pa je sploh prvi s tovrstnim priznanjem, da je prihajal iz ekipnega športa. Roglič je prvič športnik leta postal lani in je s svojimi uspehi v najožjem izboru tudi letos.
