Na naših igriščih pogrešam trende nogometa, ki jih videvamo v svetu, pri nas pa se jih očitno izogibamo. Želim si bolj dinamičnega nogometa, za kar pa potrebujemo več znanja, sposobnosti in usmeritve v procesu treningov. Stvari so premalo dorečene in jih premalo razvijamo, ekipe pa se prepogosto spreminjajo, namesto da bi se nadgrajevale. Spomladi smo mislili, da gre le za trenutno situacijo, a zdaj se ta trend nadaljuje. Nikakor ne smemo ocenjevati le kvalitete znotraj slovenske lige, temveč moramo razmišljati širše. Klubi do julija oziroma avgusta mednarodnih tekem nimajo, zato so primerjave s tujino še toliko težje. Če se bomo le skrivali za objektivnimi razlogi, kot je covid-19, in se bomo s tem zadovoljili, potem bodo po koncu krize alarmi zazvonili zelo glasno. Vendar bo takrat že prepozno. Na vseh odgovornih je, da premorejo dovolj samokritičnosti in se osredotočijo na iskanje ter reševanje problemov. Kdor bo sposoben tega, bo v času po krizi korak pred drugimi.

Zdajšnje obdobje je še posebej pomembno za razvoj mladih nogometašev, saj jim v procesu treninga tako kot otrokom, ki se šolajo na daljavo, grozi enoletni izostanek v znanju. Že zdaj za kakovost lige skrbijo starejši igralci, kot sta Kronaveter in Vršič, kar pomeni, da napredek in razvoj v ligi nista prisotna. Pri obeh je opazno znanje, ki bi ga rad videl tudi pri mlajših igralcih, in nad tem se moramo zamisliti. Znanje se pridobiva v procesu treninga in izobraževanja, nadgrajuje pa se ga z izkušnjami. Če prve faze ni, tudi druga ne bo pomagala.