Aleksandra Rekar, prevajalka in prejemnica Sovretove nagrade: Prevod se oglaša že med branjem
Po poklicu dramaturginja je Aleksandra Rekar v prevajanje zašla najprej prek teoretskih tekstov za specializirane revije ter priročnikov in monografij, nato pa postopoma v leposlovje. Predvsem v prozo, dramatiko, z enim skokom tudi v poezijo. Zdaj, pravi, ji nihanje med teorijo in leposlovjem najbolj ustreza. Eden od »njenih« avtorjev je hrvaški pisatelj Miljenko Jergović. Spomladi je v njenem prevodu izšla že njegova peta knjiga, roman Rodbina iz leta 2013, za katerega je nedavno prejela Sovretovo nagrado za najboljši prevod leta.
Aleksandra Rekar: Pri prvi Jergovićevi prevedeni knjigi sem se, čakajoč na njegov odziv, tresla od groze, ko pa je bil zadovoljen, sem bila v devetih nebesih. (Foto: Boris Cvjetanović)
Sovretovo nagrado ste dobili za prevod hudo obsežnega dela Rodbina, a Miljenka Jergovića prevajate že dolgo. Je to naključje ali afiniteta?
