V trikotniku med Šmartinsko, Savsko in Linhartovo cesto so leta 1946 začeli graditi Savsko kolonijo, predhodnico Savskega naselja, ki so ga dogradili še do Črtomirove ulice, znotraj naselja pa so speljali tudi Savsko cesto. Sosesko so oblikovali različni arhitekti, med njimi Boris Kobe, Dušan Bohinc, Milan Mihelič, Ilija Arnautović in drugi.
Jedro Savske kolonije iz let 1947 in 1948 so hiše arhitekta Borisa Kobeta z več stanovanji, ki stojijo med današnjo Endliherjevo, Knobleharjevo ulico in Ulico Luize Pesjakove. V 50. letih pa so v naselju zgradili še bloke, sčasoma pa tudi druge stanovanjske stolpnice, nižje bloke, enodružinske hiše in javne stavbe ter rekreacijske in zelene površine. Leta 1957 je Savska kolonija dobila trgovino z mlekarno, mesarijo in drugimi živilskimi oddelki ter galanterijo. Pred tem so hrano stanovalci Savske soseske hodili kupovat v Zeleno jamo, kjer je bil tudi pek, ki je po naročilu spekel prinesen kruh, ki so ga ženske zamesile doma. Živilske nakupe so prodajalke v Savsko naselje pripeljale tudi na triciklih, če je bilo treba, pa so otroci iz bloka pomagali nositi hrano do stanovanj.
Brezskrbno otroštvo v soseski
Dušan Kulovec, ki je v Savski soseski odraščal v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, v dvonadstropnem bloku z dvema vhodoma, v katerem je bilo v vsakem po šest stanovanj, pripoveduje, kako so bili povezana sosedska skupnost ne glede na različna socialna ozadja. »Bili smo eden redkih blokov, kjer se sosedje nismo kregali.« Nasprotno, pomagali so si, predvsem otroci pa so se veliko družili. »Otroci smo čevlje iz vseh stanovanj nanosili na stopnišče in jih ob piškotih in čajih, ki so nam jih pripravile odrasle sosede, čistili,« enega od spominov posreduje sogovornik. Veliko so se skupaj igrali, poleti predvsem na dvorišču, ko so se podili naokrog, ob tem pa opazovali, kako se je z leti soseska razvijala.
»V našem stopnišču je živel Drago Makuc, ki je bil igralec v Drami. Pri njem so se zbirali igralci tistega časa, med njimi Stane Sever, brata Marjan in Boris Kralj, Mila Kačič in drugi. Drago je pogosto, imel je tudi dve hčerki, poskrbel za našo skupinsko pustno masko. Oblekli smo se v kuharje, Cigane, on pa nas je namazal,« se spominja Dušan Kulovec. Zamaskirani otroci so odšli na rajanje, ki ga je v naselju organiziralo Društvo prijateljev mladine. Nekoč je v tem bloku v Ulici Luize Pesjakove deloval tudi Pionirski hišni svet. Po uradnem sprejetju med pionirje so sosedje otrokom sprejem priredili še doma, tako organizirani osnovnošolci pa so v bloku prirejali razstave in lutkovne predstave. »Izredno smo bili povezani,« svojo izkušnjo odraščanja v savski skupnosti strne Dušan Kulovec, ki je v tem delu Ljubljane pomagal organizirati tudi delovanje taborniškega odreda. Člani Pionirskega hišnega sveta pa se še vedno vsako leto dobivajo.
Mirna, zelena in družabna soseska
»Savsko naselje je precej mirna četrtna skupnost, z veliko zelenja, ogromno možnosti za rekreacijo in s sosedi, ki se med seboj razumemo,« sedanje bivanje v tej soseski opisuje Boris Dežman. V tem delu Ljubljane živi že 22 let in Savskega naselja ne bi za nič zamenjal. Pravi, da imajo tu vse, kar potrebujejo, ob tem pa ima še občutek, da »tukaj veliko ljudi razmišlja o svojih sosedih in obstaja določena skrb za soljudi. Pozitivno sem presenečen, kakšno kulturo sobivanja imajo ljudje. Seveda ni samo lepo, imamo tudi določene probleme.« V Savskem naselju je precej medsosedskega druženja, med drugim prirejajo piknike. Pri povezovanju in snovanju programa v soseski ima vidno vlogo Knjižnica reči. »Delamo za to, da bi bilo življenje v Savskem naselju za vse generacije bolj živahno. Knjižnica reči k temu veliko prispeva,« zaključuje Dežman.
