Pred leti sem urejal neke stvari na občini. V roke sem prišel gospe srednjih let in že na prvi pogled jeznega obraza. V roke je vzela dokument, ki sem ga sam sestavil. Kot pravnik s pravosodnim izpitom in dolgoletno prakso sem verjel, da je dovolj dobro spisan. A gospa je imela pripombe od prve do zadnje vrstice. Povedano neprizanesljivo, vse so bile nesmiselne. Nisem želel nastopiti s formalnimi argumenti poklicne premoči, le mirno sem sem ter tja kaj pojasnjeval. Položaj sem si le še poslabšal. Gospa je prešla na kritiko mojega poslovanja, ki se ji je zdelo zavržno. Ko je utihnila, sem rekel, da sem zdaj jaz na vrsti za pripombe. Začudeno je pogledala, ker očitno ni bila vajena, da bi ji kdo ugovarjal. Povedal sem ji, da se mi zdi njen nastop nedopusten in nesprejemljiv.
V veliko podporo mi je bilo videti njeni dve sodelavki, ki sta bili priči najinemu pogovoru. Na njunih obrazih je bilo videti odobravajoče prikimavanje, nezgrešljiv...
