Nisem sicer zasledil, katere obravnave naj bi se javno prenašale – samo kazenske, in to tiste, na katerih so udeleženi »naši«? Tako je razumeti. Izkušenj z javnimi prenosi imamo dovolj s sej odborov in s sej državnega zbora. Razprave, ki potekajo pred kamero, so pod vsako kritiko, z napihnjenimi poslanci, »duhovitimi« opombami, podcenjujočimi toni in še in še. Ali je kdo izračunal, kolikšen odstotek posluša pogosto blebetanje posameznikov na teh sejah? Mar imajo zaposleni, kmetje in gospodinje toliko časa, da po petnajst ur poslušajo seje organov, katerih seje se prenašajo? Ne glede na čas, ki ga porabijo za debate in pametovanje, naj nas po koncu dolgoveznih sej samo obvestijo o sprejetem, potrjenem, zavrnjenem, ampak obrazloženem sklepu ali odločitvi, in pika. Zdaj bi nekateri gledali še prenose obravnav s sodišč. Gospodinje bi odložile kuhalnice, zaposleni bi pustili pri miru računalnike, strojevodja bi ustavil vlak, policisti ne bi šli na delo, rešilci ne bi prevažali bolnih, kirurgi bi preložili operacije, kmetje bi odložili kose, motike, ustavili stroje, pustili živino, da muka in meketa, da bi gledali prenose obravnav.

Samo še to manjka v državi, ker smo druge probleme rešili, da lepo sedemo pred TV in navijamo za naše. Kot da je to športni dogodek. Brez kakršne koli analize bi predlagatelji seje prenašali. Tako razmišljajoči ne razumejo, da gre za vrsto vprašanj, povezanih s predpisi, tehničnimi problemi in na koncu financami. Transparentnosti dela se na tak način ne zagotavlja. Obstaja drugačen način zagotavljanja nadzora delovanja sodnega sistema. Tudi sedanja zakonodaja omogoča nadzor in seznanjanje javnosti prek določenih snemanj. Ni dvoma, da ima sodstvo v vsaki demokratični državi pomembno vlogo pri ustvarjanju zaupanja v pravno delovanje države. Zato je treba sodstvu omogočiti zakonske pogoje in avtonomnost sodnikov, ki odločajo na podlagi sprejetih predpisov.

V javnosti se, sploh v politiki, pozablja, da predpise sprejemajo drugi organi, kjer ima politika, vsaj pri nas, glavno vlogo, in ne sodišča. Preden kdor koli poseže v sodstvo, bi moral pogledati, koliko predpisov je bilo sprejetih v tridesetletni samostojni državi. Med temi je vrsta sprejetih slabih predpisov, ki jih je težko, take, kot so, sploh izvajati v praksi. Žalostno je, da ravno tisti, ki bi bili dolžni spoštovati predpise in delovanje sodnega sistema, tega ne spoštujejo. Tipičen primer je uvedba policijske ure v državi. Gre za hudo kršitev ustave, česar se ne zavedamo tisti, ki smo prizadeti, zavedajo se pa tisti, ki so tako odločitev sprejeli. Na to bi se predsednik moral nemudoma odzvati, ne pa da nas poziva k »enotnosti«, da »stopimo skupaj«. In zakaj naš predsednik države govori, da je treba maske nositi, roke umivati in razkuževati, vzdrževati razdaljo, spoštovati predpise? Saj to ni njegova naloga. Očitno ne razume, da pri uvedbi policijske ure ne moremo »priti skupaj«, saj gre za hudo zlorabo ustave in manipulacijo z državljani.

Naj se vrnem k temi. Pri tako (ne)resnih predlogih, kot je javni prenos obravnav s sodišč, bi se nujno morala odzvati pravna stroka, ker gre za predlog, ki grobo posega v ustavne pravice številnih dejavnikov, ki jih stroka mora zagovarjati. Mogoče pa se na tak način hoče preusmeriti pozornost ljudstva, da bi se lahko nemoteno uničevalo ustvarjeno in ropalo, kar je še ostalo? Pa brez zamere, dragi predlagatelji, drugega smisla res ne vidim v tem neumnem predlogu.

Remzo Skenderović, Ljubljana