Pisalo se je seveda leto 1918. Da bosta Nemčija in Avstro-Ogrska iz vojne izšli kot poraženki, je bilo znano že nekaj časa. Nista le izgubljali bitk na frontah, tudi revolucionarno gibanje njunega lastnega ljudstva, ki je zahtevalo ukinitev monarhij in ustanovitev republik, je bilo vse glasnejše in močnejše. Predstavniki avstro-ogrske vojske so kapitulacijo sicer podpisali že 3. novembra, z odstopom cesarja Karla pa se je končala 700-letna vladavina habsburške monarhije. Država, ki so jo sestavljali tudi številni slovanski narodi, je počila po šivih že pred koncem oktobra. Pod petami je gorelo tudi nemškemu cesarju Vilhelmu II., ki se je pred razjarjenim ljudstvom po politični azil zatekel k sosedom Nizozemcem. Po ustavitvi sovražnosti je bila situacija na Slovenskem precej kaotična. Nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov s sedežem v Zagrebu, ustanovljena 29. oktobra 1918, še ni imela organizirane lastne vojske, kar so izkoristili Italijani in brez odpora zasedali ozemlja z večinskim slovenskim prebivalstvom na obeh straneh reke Soče.
Da se ohranita red in mir.
Narodna vlada v Ljubljani razglaša, da veljajo vse dosedanje oblasti dotlej, ko se ukrene drugače. Potemtakem imajo okrajna glavarstva, sodnije ter ostali doslej c. kr. uradi tudi v bodoče isto moč, katero so imeli doslej. Treba je, da se njihovim odredbam pokoravamo brezpogojno. Kdor bi se njihovim ukazom ne uklonil, zapade kazni. Prav tako velja moč vojaških oblastev. Vojaške oblasti pozivljajo sedaj vsakogar, naj se stavi v službo domovine s tem, da se najbližji vojaški oblasti javi. Kdor bi se pritajil in se oblastim ne stavil na razpolago, je izdajalec. Vojaško službovanje na korist naše mlade državnosti bo trajalo samo nekaj tednov. Po preteku te dobe se vsakdo vrne domov v svoj poklic in v svobodo. Za sedaj pa je nujno, da Narodna vlada razpolaga z dovolj močno narodno armado, ki ščiti domovino zoper vsako nasilje.
Naprej, 9. novembra 1918
Habsburžani zapuste Avstrijo
Budimpešta, 9. nov. »Az Est« poroča iz dobro poučenega dunajskega vira: Tudi tu prevladuje mnenje, da se bo moral cesar Karel odpovedati prestolu. Odstopila bo cela dinastija. Tudi nemški nacijonalci so danes že za to. Baje se celo krščanski socialci ne bodo protivili temu. V Schönbrunnu, kjer se nahaja cesarska družina, vlada velika potrtost. Cesar je do zadnjega upal, da mu bo mogoče s pomočjo entente obdržati prestol. (…)
Slovenec, 10. novembra 1918
Premirje z Italijo in zasedba Trsta.
DUNAJ, 6. – Uradno se javlja: V prvi točki pogojev za premirje, katero se je sklenilo med vrhovnim armadnim poveljništvom in italijanskim armadnim vodstvom, je določeno, da se nemudoma ustavijo sovražnosti na suhem, na morju in v zraku. Dne 3. novembra ob 3 zjutraj je bil izdan vojskam ukaz, da ustavijo sovražnosti. Osem ur pozneje je izvedelo vrhovno poveljništvo, da je italijansko armadno vodstvo naknadno določilo, da se sovražnosti ustavijo 24 ur po podpisu. Vrhovno armadno poveljnišvo je protestiralo proti tej nenadni izpremembi že podpisanih pogojev in opozorilo na tehnično nemogočnost, da se opozove lastni vojski že izdano povelje o premirju, in je ponovno zahtevalo takojšnjo obustavitev sovražnosti. (…) Italijanske čete so nasprotno izkoristile zamotani položaj, da si pribore še nekoliko vojaških uspehov. (…)
Opozarjamo, da se je Trst zasedel 3. novembra ob 4 in pol popoldne, torej 13 ur po sklenitvi premirja. (…)
Edinost, 11. novembra 1918
Jugoslovanske zastave pri mornarici.
Pulj, 10. nov. Ko je italijanski admiral dal ukaz, da morajo naše bojne ladje izobesiti na krovu avstro-ogrske zastave, so vsi mornarji zapustili ladje in odšli. Naš poveljnik admiral Koch jim je dal dovoljenje, da odidejo domov, če ne namerjajo več služiti. (…)
Italijanski admiral zahteva od admirala Kocha, da tiste ladje, ki jih on določi, zapuste Pulj, kakor je določeno v pogojih premirja. Admiral Koch je izjavil, da nima moštva. Zato so Italijani prisiljeni, da dajo ladje vleči. (…)
Slovenec, 11. novembra 1918
Narodni praznik v Vojniku.
Vojnik, 10. novembra. Bilo je slavje, kakoršnega še Vojnik ni videl. Tresla so se tla bivšega nemškutarskega trga, ko so stopale po njih množice našega slovenskega ljudstva. Slovenske trobojnice po trgu in pokanje možnarjev na gričku Sv. Marjete je naznanjalo daleč naokrog, da se v našem trgu godi danes nekaj posebnega, da praznujemo Vojničani in okoličani praznik našega odrešenja, naše svobode, da proslavljamo našo mlado, krasno Jugoslavijo. (…)
Glasnik narodnega sveta v Celju, 12. novembra 1918
Kronane glave so šle.
Vselej, kadar je preminil stari vladar in je prazni prestol zasedel novi vladar, vselej so nam trobili in vtepali, da je bil rajni vladar nad vse moder, dobrotljiv, pogumen itd., ali o njegovem nasledniku so nam zapeli še lepše davorije. (…)
Ali zdaj so te slavljene kronane glave padle s tronov. Širokoustnega Viljema Hohenzollerja, tistega domišljavega možica, ki je hotel požreti vse socialne demokrate, so zdaj požrli rdečkarji. (…)
Revolucijski vihar je pahnil s trona tudi našega Karla. Še par besed je zajecljal »svojim« narodom, obenem je morda pretočil nekaj solz, ker je tako naglo docesarjeval, in zdaj ga ni. (…)
Mladi Karel Habsburžan, ki odhaja menda v Švico, je nam v zadnjem razglasu hotel natvesti, da je vedno stremel, kako bi svoje »ljubljene« narode obdaril z mirom. Bil pa je prava pravcata mila jera in slepo orodje v rokah megalomaničnega Hohenzollerja. Z ramo ob rami lahko žalujeta in se cmerita, s kronama pod pazduho in z začudenjem nad nedvomljivimi dogodki.
Naprej, 13. novembra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
