Dan zatem, ko je islamski skrajnež v središču mesta, le nekaj kilometrov od mošeje, ubil štiri ljudi in jih 22 ranil, so se verniki zbrali k molitvi na temnordeči preprogi. Mujkanović se spominja, kako je doživljal prejšnji večer in najprej molil za to, da med žrtvami ni nihče od članov njegove družine, prijateljev in znancev, nato pa, da storilec ni musliman. »Takšni islamisti zlorabljajo Alaha,« pravi Mujkanović, ki se zaveda, pod kakšnim pritiskom je njegova skupnost vselej, kadar islamski skrajneži po Evropi morijo v imenu svojega boga. Na srečo storilca ni poznal, najbrž ga niti nikdar ni srečal, vsaj ne v »njegovi« mošeji, kljub temu pa se boji, kaj bo, ko se bodo ljudje zbudili iz šoka in bosta žalost začela odrivati jeza in bes. Prvi odziv kanclerja Sebastiana Kurza, ki je poudaril, da boj proti islamskim skrajnežem ni boj proti muslimanom, niti ni boj proti migrantom, ga je nekoliko pomiril, a še predobro ve, da v mestu in državi obstajajo politične sile, ki so takšne dogodke vselej znale zlorabiti za to, da so netile sovraštvo do njegove vere in njegove skupnosti. Na sovraštvo se Mujkanović spozna. Danes je star 41 let in pred 28 leti je še kot otrok z družino pobegnil pred vojno v Bosni. Na Dunaju je študiral strojništvo, kasneje pa se je v Medini izšolal za imama. Ko se je vrnil, je prevzel prosto mesto v Islamskem centru. Njegova skupnost, pripoveduje Mujkanović, si močno prizadeva, da se muslimani ne bi radikalizirali, pa tudi, da bi tisti, ki so že zašli na stranpot, razumeli, da Koran ne pridiga nasilja in da Alah zagovarja miroljubnost. Tako je dolgo časa v zaporu obiskoval tudi dva povratnika iz Sirije, ki sta bila ranjena, ko sta se borila za Islamsko državo. Pri enem je imamova beseda zalegla in danes živi normalno, urejeno življenje. Drugega po tem, ko so ga izpustili iz zapora, ni videl nikdar več.