Priznam, da nisem gledal prav vsake države okoli nas in širše po Evropi, toda tisti podatki, ki so dnevno dosegljivi po različnih medijih, kažejo na to, da se ob vseh omejevalnih ukrepih nikjer ne uvaja ukrep zapiranja vrtcev in šol, kot se to dela pri nas.
Tista stroka, ki ji je dopuščena javna beseda, mimo vladnih govorcev opozarja na vse škodljivosti tega dejanja. Od tega, da se otroci debelijo, do tega, da se njihove fizične sposobnosti slabšajo, da o duševnih, socialnih in drugih stiskah ne govorimo. Tu so še vsi problemi, povezani s šolanjem na daljavo, kjer se navkljub izjavam ministrice le ne moremo pohvaliti, da je vse v redu. Ankete po spomladanskem zapiranju so to potrdile. Govor je o tehničnih problemih, o tem, da nima vsaka družina ustreznega računalnika niti interneta, pa vse tja do tega, da vsi starši niso usposobljeni, da bi lahko pomagali otrokom.
Starši imajo obveznosti, hodijo v službo, otroci pa so, če je to seveda mogoče, prepuščeni v varstvo starim staršem, torej tisti ranljivi skupini, ki je ves čas izpostavljena kot ena najbolj ogroženih; razen tistih otrok, za katere ministrica meni, da so dovolj stari, da so lahko malo sami, od devet do deset ur dnevno, vključujoč prehrano, skrb, izobraževanje, sproščanje…
Saj si ne obetam odgovora, verjetno pa pri tem vprašanju nisem osamljen, kar je mogoče zaslediti tudi na družbenih omrežjih. Srčno bi rad slišal argumente, tiste močne razloge, ki temeljijo na podatkih, analizi, stroki, ki vlado navajajo, da s tako lahkoto sprejme tak ukrep.
Slavko Cimprič, Bovec