Pri ocenjevanju teroristične grožnje je treba razumeti širšo sliko. Zadnji spodbujevalec takšnih dogodkov je dogajanje v Franciji, kar pa ni samo francoska, ampak evropska zgodba. Vse države demokratičnega sveta si delimo isti prostor in bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo konflikt razširil izven Francije. Sam Dunaj pa že dlje časa velja za problematično mesto v povezavi z določenimi procesi radikalizacije in zaradi mrež, ki se zbirajo tudi tam. Mesto je močno povezano tudi z zahodnim Balkanom, kar kaže tudi podatek, da je imel storilec, sicer rojen v Avstriji, tudi državljanstvo Severne Makedonije. Izseljenska skupnost je tam izredno močna. Evropa zaradi pandemije tudi hitro pozablja na vprašanje radikalizacije in vračanja borcev Islamske države. Prav del zahodnega Balkana in Avstrije je bil po številu teh ljudi, ki so se vrnili, izredno obremenjen.
Kaj to pomeni za tveganja in ogroženost Slovenije, ki leži med zahodnim Balkanom in evropskimi državami, kjer se dogajajo napadi? Lahko je najmanj tranzitna država.Absolutno ima Slovenija svoje odgovornosti. Smo del mednarodne skupnosti. Na vprašanje ogroženosti Slovenije ne bi smeli gledati ozko, namreč ali je zaradi majhnosti in neprepoznavnosti v mednarodni politiki bolj ali manj teroristično ogrožena. Dejstvo je, da ležimo v tej regiji, da smo tranzitna država. Glede na to, da se je teroristično dejanje zgodilo neposredno v sosednji državi, lahko Slovenija predstavlja logistično odskočno desko med zahodnim Balkanom in drugimi državami. Še vedno smo tudi odgovorni za zunanjo schengensko mejo. In to so dejavniki, ki jih mora trenutna oblast oziroma predvsem službe, ki se ukvarjajo z oceno teroristične ogroženosti, upoštevati. Pa tudi, da smo imeli v Sloveniji del radikalne mreže vodje bosanskih vahabitov Bilala Bosnića s somišljeniki. Položaj torej ni tako črno-bel, da bi lahko z gotovostjo rekli, da je Slovenija nizko ogrožena ali pa da je ta stopnja za nianso višja. Dejstvo je, da živimo v res kompleksnem varnostnem okolju, kjer lahko že neka majhna stvar za sabo potegne implikacije, ki se na koncu lahko odrazijo v terorističnih dejanjih.
Avstrijske oblasti so napadalca poznale in ga spremljale. In ni bil prvi v Evropi, ki je napad izpeljal, čeprav je bil pod nadzorom. Kako je to mogoče?Razlogov oziroma odgovorov je nekaj. Radikaliziranih posameznikov in skupin je zagotovo mnogo več, kot jih ustrezne nacionalne in mednarodne inštitucije zaznajo. Tudi tistih, ki jih imajo na radarju, je preveč, organi pa morajo ob tem spoštovati ustavne in zakonske omejitve pri posegih v zasebnost posameznika. Ti posamezniki tudi hitro opazijo, da jih spremljajo, in začno uporabljati sofisticirane komunikacijske kanale. In v zadnjih napadih so uporabili hladno orožje, kot smo videli v Franciji, torej je dovolj, da vzamejo malo boljši kuhinjski nož, ali pa so uporabili lahko pehotno orožje, za katerega ne potrebuješ posebnih poznanstev, da ga kupiš. Dejansko organi iščejo iglo v kopici sena. Upoštevati je treba še, da smo sredi epidemije in da so bili tudi varnostni organi osredotočeni v popolnoma drugo smer, obenem pa se srečujejo z omejitvami človeškega faktorja, tudi z okužbami v svojih vrstah. To je vse mešanica dejavnikov, ki varnostnim organom zelo otežuje delo pri prepoznavanju in preprečevanju takšnih napadov.
