Direktorja Moderne galerije se išče že več kot leto dni; prvi javni razpis za to mesto je bil objavljen oktobra lani, vendar je svet zavoda pozneje predlagal njegovo ponovitev. Nič bolj uspešen ni bil niti drugi razpis, ki je izšel maja; čeprav se je nanj prijavilo deset kandidatov, med njimi tudi dolgoletna direktorica Zdenka Badovinac, ki zavod trenutno vodi kot vršilka dolžnosti, se je minister za kulturo Vasko Simoniti nedavno odločil, da ne izbere nikogar. Razpis naj bi zdaj (še tretjič) objavili v kratkem, toda še pred tem so se na ministrstvu namenili, da spremenijo ustanovitveni akt tega javnega zavoda – pri čemer pa sama vsebina sprememb ostaja skrivnost.

Prav ta odločitev, ki so jo na ministrstvu znova sprejeli na lastno pest (podobno, kot je bilo to s spornimi spremembami pravilnika o strokovnih komisijah), je vznemirila stroko s področja likovne umetnosti in umetnostne zgodovine. Številne ugledne ustanove – med njimi oddelek za umetnostno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, ljubljanska fakulteta za arhitekturo, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Inštitut za medkulturne študije in še dva oddelka s fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo – so tako v petek na ministra naslovile apel, naj ministrstvo pri izbiranju vodstva Moderne galerije in tudi drugih kulturnih ustanov zagotovi ustrezne strokovne kriterije ter te kriterije pri izboru dosledno spoštuje.

Nujno zagotoviti strokovnost

Podpisniki, poleg omenjenih ustanov je apel doslej podpisalo že približno 400 akademikov, profesorjev, kustosov in umetnikov, uvodoma izražajo zaskrbljenost zaradi dolgotrajnega procesa izbire vodstva Moderne galerije. »Še bolj zaskrbljeni pa smo ob informaciji, da namerava ministrstvo za kulturo do tretjega razpisa spremeniti ustanovitvene akte Moderne galerije na način, da jo bo lahko vodil nekdo, ki nima ustreznih strokovnih znanj. V primeru, da se na ministrstvu dejansko pripravlja tak predlog sprememb, odločno izražamo svoje nestrinjanje in pričakujemo, da se bodo takšni procesi takoj ustavili.«

Kot dodajajo podpisniki, je v interesu stroke in slovenske kulturne javnosti, da Moderno galerijo kot eno ključnih nacionalnih likovnih institucij »vodi strokovnjak, ki ima ustrezno izobrazbo s področja umetnostne zgodovine in pozna naravo dela umetnostnih ustanov«, saj si »ne morejo zamišljati, kako bi lahko oseba brez takšnih znanj skrbela za kompleksne zbiralne politike na področju moderne in sodobne umetnosti ter imela resno vizijo umetnostnega programa za dve tako zahtevni razstavišči, kot sta Moderna galerija in MSUM«. Zato pričakujejo, da se bo ustanovi zagotovilo primerno strokovno vodstvo. »Ne pozabimo, da je v svetu umetnostnih institucij, kjer ima simbolni kapital izjemno vrednost, mednarodni ugled in sloves izredno težko pridobiti, izgubiti pa ju je zelo lahko.«

Za »boljše delovanje«

Na ministrstvu so včeraj potrdili, da postopek sprememb ustanovitvenega akta Moderne galerije res poteka. »Poudarjamo pa, da ustanovitvene akte spreminjamo – in bomo spreminjali – le takrat, kadar lahko spremembe prispevajo k boljšemu upravljanju in delovanju javnega zavoda.« Vendar pa nam z Maistrove niso podrobneje pojasnili, kaj nameravajo spremeniti, zato ni mogoče soditi o tem, kako naj bi ti posegi zagotovili »boljše upravljanje in delovanje zavoda«; ravno tako nismo izvedeli, na osnovi česa je ministrstvo ocenilo, da so spremembe sploh potrebne, kakšne so strokovne podlage zanje in kdo jih je (ali jih bo) pripravil. Dodali so zgolj, da »ministrstvo za kulturo pri postopkih imenovanja direktorjev javnih zavodov deluje izključno v skladu z zakonodajo in bo vedno stremelo k temu, da se izbere strokovno najbolj usposobljen kandidat«.

»Kar želimo poudariti z apelom, je predvsem to, da se tovrstnih sprememb ne bi smelo uvajati brez upoštevanja stroke,« pa pojasnjuje dr. Beti Žerovc, profesorica na oddelku za umetnostno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti. »Dobro poznavanje področja dela muzeja in ustrezne delovne reference so za učinkovito vodenje muzejskih institucij ključnega pomena. Treba pa se je tudi zavedati, da so muzejske ustanove v mednarodnem okolju močno odvisne od svojega ugleda; ta namreč pomembno vpliva na to, kakšna sodelovanja sploh lahko vzpostavijo. Njihovo relevantnost zagotavlja zlasti strokovnost tistih, ki jih vodijo – če pa vodstvo v strokovnem pogledu ni doraslo profilu ustanove, utegne to povzročiti trajno škodo. Pri likovnih institucijah, ki imajo opravka z umetninami, je lahko ta škoda opredmetena celo v dejanskem nižanju njihove finančne in simbolne vrednosti.«