Potem ko je islamski skrajnež obglavil francoskega učitelja zgodovine Samuela Patyja, ki je učencem v okviru predavanja o svobodi govora prikazoval karikature preroka Mohameda, je francoski predsednik Emmanuel Macron dejal, da je Paty predstavljal demokratične vrednote francoske republike. Francija je država, v kateri blasfemija oziroma bogokletnost ni kriminalizirana vse od davnega leta 1881. Kar ne pomeni, da ni bilo tovrstnih incidentov. Leta 2011 je skupina radikalnih katolikov napadla razstavo newyorškega umetnika Andresa Serrana (ki je v začetku 90. let gostoval tudi v Ljubljani). Serrano je znan po delu Poscani Jezus, fotografiji figure Jezusa, plavajoče v umetnikovem urinu.

Druge evropske države, ki so zakone o blasfemiji prav tako odpravile, so to storile veliko kasneje kot Francija. Mnoge šele v tem stoletju. A evropska blasfemična sodna praksa druge polovice prejšnjega stoletja se vseeno zdi popustljiva. Na Finskem, kjer blasfemična zakonodaja še vedno obstaja, imajo najbolj razvpite primere iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1966 je bil blasfemije obsojen pisatelj Hannu Salama za roman Srednjepoletni plesi. Dobil je pogojno kazen, na koncu ga je takratni finski predsednik pomilostil. Drugi finski primer je iz leta 1969, ko je Harro Koskinen naslikal sliko križanega prašiča z naslovom Prašič mesija. Njegov primer se je končal leta 1974. Tudi na Norveškem večjih sodnih primerov niso imeli. Angleška artistična skupina Monty Python je leta 1980 sprožila razpravo s filmom Brianovo življenje, vendar je skupina norveških teologov pogledala film in ugotovila, da ni blasfemičen. Na Švedskem, kjer so zakonodajo, ki bi izrecno ščitila religiozna čustva, leta 1970 zamenjali z zakonom, ki ščiti »specifične skupine ljudi«, so film Monty Pythona potem reklamirali s sloganom, da je tako smešen, da je na Norveškem prepovedan.

V Rusiji zakonodajo uvedli zaradi Pussy Riot

Podobno velja za Nizozemsko, kjer je bila bogokletnost zakonsko sankcionirana med letoma 1932 in 2014, ko je bila ukinjena. Uvedena je bila po tistem, ko je nizozemska komunistična partija leta 1930 nastopila s predlogom, da bi se božič ukinil kot državni praznik, najbolj izrazite primere pa imajo prav tako iz šestdesetih let, kot v primeru knjige, v kateri je pripovedovalec spolno občeval z bogom. A tudi predvidena zaporna kazen je bila minimalna. Največ do treh mesecev. V Nemčiji je za razžalitev verskih čustev še vedno predvidena kazen do treh let zapora. Leta je 2006 je bil na eno leto zapora in 300 ur družbenokoristnega dela obsojen Manfred Van H., 61-letnik, ki je po bombnem napadu v Londonu natisnil toaletni papir z napisom Koran. V Grčiji je zakon o blasfemiji veljal vse do leta 2019, ko ga je ukinila Siriza. Pred tem so imeli leta 2005 primer sodbe proti izdajateljem stripa Življenje Jezusa, kot tudi proti avtorju, avstrijskemu risarju Gerhardu Hadererju. Sporno je bilo, da je Jezusa upodobil kot hipija. V Italiji je blasfemija kazniva in se v primeru satiričnih objav kaznuje z do 400 evrov kazni. Na Malti, kjer je krščanstvo državna religija, je za blasfemijo predvidena zaporna kazen do enega leta. Na Irskem so zakon o blasfemiji najprej leta 2009 uvedli, potem pa je leta 2018 na referendumu padel. Referendum je sledil sodnemu pregonu humorista Stephena Fryja, potem ko je leta 2015 na vprašanje, kaj bi rekel o bogu, dejal: »Zakaj bi spoštoval muhastega, zlobnega, neumnega boga, ki je ustvaril svet, poln krivic in bolečine?« V prid ukinitvi blasfemične zakonodaje se je izreklo 65 odstotkov ljudi.

Ob Andori, Cipru, Češki, Španiji, Finski, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Litvi, Norveški, Portugalski, Rusiji, Slovaški, Švici, Ukrajini in Turčiji je blasfemičnost kazniva tudi na Poljskem. O njihovi praksi govorita dva primera. Leta 2012 je sodišče dobrih tisoč evrov kazni prisodilo pevki Doroti Dodi Rabczewski, ker je izjavila, da je Biblijo verjetno napisal nekdo, ki je bil pijan in zakajen, bistveno višjo kazen (slabih 30.000 evrov) pa je dobil poljski novinarsko-politični doajen Jerzy Urban za karikaturo »začudenega« Jezusa. V Rusiji so blasfemično zakonodajo uvedli po tistem, ko je punk zasedba Pussy Riot vpadla v moskovsko katedralo v znamenje protesta proti podpori ruske pravoslavne cerkve Putinu.

Ponekod je kazen celo smrt

Španci so blasfemijo izvzeli iz zakonodaje leta 1988, vseeno pa je ostal veljaven zakon, ki sankcionira žaljenje verskih čustev in po katerem je bil španski pevec Javier Krahe leta 2012 obtožen za kratki film, posnet trideset let prej, v katerem iz Jezusa skuha enolončnico. V času nastanka je bil film cenzuriran, predvajan je bil šele leta 2004. Tudi Krahe je bil oproščen. Zadnji sodni primer zaradi blasfemije v Angliji datira v leto 1977 zoper aktivista za pravice istospolno usmerjenih Denisa Lemona, ki je v svojem časopisu objavil pesem, v kate ri Jezus med drugim spolno občuje s Poncijem Pilatom. Obsojen je bil na zaporno kazen, ki pa ni bila izvršena. Leta 2002 je ponovil javno branje taiste pesmi na stopnicah cerkve na Trafalgar Squaru, kar je minilo brez incidentov. Zadnji, ki je v Angliji dejansko prišel zaradi blasfemije v zapor, je bil John William Gott, ki je med letoma 1911 in 1921 nekajkrat sedel po nekaj mesecev zaradi žaljenja katolikov.

Najbolj razvpit slovenski primer je iz leta 1998, ko je glasbena skupina Strelnikoff na naslovnici svoje plošče upodobila Marijo s podgano v naročju, kar je bil odgovor na pridigo Franca Rodeta na Brezjah, v kateri se je zavzel za odpravo pravice do splava. Skupina je prišla na sodišče, kjer je bila leta 2003 oproščena.

Predvsem v primerjavi z državami, kjer je uradna religija islam in v nekaterih (Afganistan, Savdska Arabija, Pakistan) kazen za blasfemijo celo smrt, evropska oziroma zahodnjaška praksa zadnjih sto let do bogokletnosti ni bila izrazito stroga. V imenu ločenosti države od cerkve jo je laična sfera prej dopuščala kot ne. Vseeno so nekateri svoja stališča plačali tudi z življenjem. Johna Lennona, člana glasbene skupine The Beatles, je atentator Marc Chapman leta 1980 ubil, izzvan prav z Lennonovimi stališči do boga. Ključna je bila izjava iz leta 1966, ko je Lennon dejal, da so The Beatles bolj popularni od Jezusa.