poznava se, koliko že… dobrih 30 let, še iz časa izdihljajev zveze komunistov, ko sva skupaj sedela na zadnjem centralnem komiteju in prispevala tudi midva – kdo več, kdo manj – k prilagajanju partije izzivom časa in prehoda iz enopartijske v večstrankarsko politično ureditev. Opuščali smo komunizem in stavili na sodobno, evropsko profilirano socialno demokracijo. Vodili so nas v prvih korakih te preobrazbe najprej zadnji predsednik ZKS Milan Kučan, nato Ciril Ribičič ter preminula Peter Bekeš in Janez Kocijančič.
Leta 1997 je nastopil tvoj čas, prevzel si vodenje stranke in ostal na njenem čelu celih 15 let. Spomnil se boš, da sem bil prva štiri leta tvoj podpredsednik, ki ga je izbral tako kot tebe kongres, in da kohabitacija pri vodenju in zastopanju stranke ni bila ves čas enostavna. Tudi javno sva se prepirala predvsem okoli razumevanja mejnega spora s Hrvaško in ponujanja rešitev zanj, pa tudi sicer na temo bolj in manj levih pogledov na razvoj družbe. A s sprotnimi, včasih, priznam, tudi zelo kislimi nasmeški ter vzkliki, da ima v stranki pač vsak pravico do svojega mnenja in da znamo sobivati z razlikami, sva speljala mandat do konca. Ker je bil vendarle naporen, se v njegovo nadaljevanje nisem več podal. A to ni prekinilo najinega sodelovanja bodisi v predsedstvu stranke bodisi v poslanskih klopeh državnega zbora. Slednjega si tako dobro vodil, da si se tu pa tam spozabil na stranko in sotovariše, ki pa smo ti kljub temu vselej stali ob strani. Nekajletni skok v Bruselj, v evropski parlament, nato vrnitev domov in prevzem vlade ter končno od leta 2012 dalje na čelu republike. Brez dvoma kariera, ki je v sodobni Sloveniji ni zmogel nihče drug.
Čemu ves ta historiat? Ker bi te rad tudi spomnil, da te je volilo ljudstvo, ne strankarska matematika, in da si poklican ne le k podeljevanju priznanj in k vsem všečnim slavnostnim govorom, temveč tudi in predvsem k varovanju vrednot in temeljev, na katerih slonijo zidovi republike in njene ureditve. Res je, da o tem ne odločaš ti, da to počneta zakonodajna in izvršilna oblast, a tvoja beseda, tvoje mnenje, tvoj pogled na to, kar počneta omenjeni dve, ima neko težo, ki je ne ena ne druga, ne vlada ne parlament, ne moreta preslišati. No, ne zameri, a osebno – in prepričan sem, da enako tudi velik del javnosti – pogrešam tovrstno odzivanje.
Ob zgodovinsko pogubni zdravstveni krizi, ki smo ji priča, se dogajajo dramatični vdori v temelje demokratične ureditve države, predvsem s strani vlade (napadi na sodstvo, medije in civilno družbo, nespodobne kadrovske menjave in prevzem tudi zapisano neodvisnih družbenih podsistemov, blatenje države v tujini, nevarna nova pota v zunanji politiki in še kaj…), in kar ti zmoreš, je le pozivanje, ki postaja že dolgočasno, duhamorno in brezvezno, k spravljivosti in k medsebojno spoštljivemu dialogu. To ni nič!
Nedavno si gostil posvet o načelu delitve oblasti, ki se je sprevrgel skorajda v proces zoper sodnike in tožilce. Prvi tožnik, predsednik vlade Janez Janša, je zabrusil predsedniku vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču, ne da bi se mu vsaj z besedo opravičil za žaljive tvite, da naj si sodstvo ugled zasluži. Bolj očitajoča kot pohvalna do sodne veje oblasti sta bila tudi oba predsednika zakonodaje, državnega zbora in državnega sveta. Da bi Janšo, Zorčiča in Kovšco spomnil, da ugled njihovih ustanov ne seže niti do kolen sodstvu, si nisi upal.
No, sedaj je tu nova priložnost, da se vsaj delno odkupiš. Solidariziraj z odgovornimi uredniki poglavitnih slovenskih medijev, podpisniki pisma »Pod pritiski ne bomo klonili«. Povej jim, da deliš njihove skrbi in njihov boj za ohranitev neodvisnosti hiš in uredništev, ki jih vodijo, oziroma novinarstva v celoti. Ponudi jim jabolko navdiha, ki si jo že podelil zdravnikom, medicinskim sestram, delavcem zdravstvene nege, prodajalkam in prodajalcem, komunalnim delavcem. Ali meniš, da si je ne zaslužijo? Skratka, Borut, stori končno korak v pravo smer! Slovenija ti bo hvaležna.
Aurelio Juri, Koper