Diplomirala je iz slikarstva, nato se v Kanadi več let izpopolnjevala v računalniški ilustraciji in animaciji, v Ljubljani pa je živela zadnjih pet let in zapustila pomembno sled. Za Slovaške pravljice so ji na lanskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu podelili stanovsko priznanje Hinka Smrekarja.
Trenutno ste na Švedskem. Vam vrnitev v Slovenijo preprečujejo izredne razmere zaradi koronavirusa ali ste tam za dlje časa?Časi so nenavadni in vznemirjajoči. Na Švedskem sem sicer iz osebnih razlogov, a bi rekla, da sem srečno pristala tukaj; to je zdaj en zelo podaljšan obisk. Presenetil pa me je nepričakovan navdih, ki sem ga začutila kmalu po prihodu. Ukvarjam se z novimi idejami in vizijami, razvijam jih počasi. Še vedno pa delam na daljavo za redne naročnike.
Kakšne prakse na področju ilustracije prevladujejo v kulturnih prostorih, kjer ste se dlje časa zadrževali?V Srbiji je država v preteklosti umetnikom dajala veliko podporo, obstajal je tudi zelo močan slikarski in ilustratorski trg. V začetku 90. let pa se je večina te strukture zastrupila in porušila. Umetnost je enostavno postala odveč, potekale so priprave na vojno, uvajali so sankcije. Pogled na to, kaj je umetnost, se je torej podrl, zožil. Seveda so takšne okoliščine vplivale tudi na vrednotenje ilustracije. V Kanadi je bila situacija ravno obratna, veliko priložnosti je bilo za tiste, ki so se ukvarjali predvsem z uporabno ilustracijo. Imajo pa svojo kulturo in svoj okus, specifičen pogled na življenje, tako da so jim evropske ilustracije včasih nerazumljive, preveč temačne, premalo polikane.
V tem smislu sta se pri nas povsem ujeli s Svetlano Makarovič v baladni pravljici Mesečinska struna in trilogiji o mačku Vilku. Na kakšen način se oprete na besedilo, ki ga likovno opremljate?Nikoli ne vem, kake vrste bo ilustracija, dokler ne preberem celotnega besedila. In potem je navdih odvisen od tega, kar se nahaja med vrsticami.
Bili ste med povabljenimi ilustratorkami v knjigi Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta. Kaj menite o cenzuri v umetnosti?Politična cenzura v umetnosti in tudi nasploh je odraz strahu. Sooblikujejo jo strahovi – strahovi sistema in posameznikov, ki delujejo v njem, strah pred izgubo nadzora, težave pri soočanju s samim s sabo. Sama veliko stvari in pojavov doživljam kot izziv za razmislek. Seveda ne pravim, da je cenzura upravičena, mi pa ozaveščenost o teh strahovih pomaga, da občutim manj jeze do tega, česar ni lahko spremeniti.
Kar pa se tiče mojih ilustracij v knjigi Nepozabne, odločila sem se za klasičen pristop k portretu, ker mi je ta način najbolj znan in sem pri tem najbolj sproščena. Na papir sem hotela ujeti gibanje, ta deloma divja življenja teh žensk, ki niso hotele sklanjati glave. Za izrazni medij sem izbrala akvarel in tuš. Pri portretiranju znanih osebnosti vedno pristopam na klasičen način, v teh primerih nerada eksperimentiram.
Kritiko družbe odslikava tudi slikanica Požar z besedilom Neli Kodrič Filipić in vašimi ilustracijami. Pripoveduje o ljudeh, ki jim požar uniči dom, potem pa jih kot begunce ne sprejme nihče. Tudi vi ste živeli v različnih kulturnih okoljih, teh občutkov verjetno ni bilo težko podoživeti?Ta naloga je bila zelo zahtevna, a izkušnja je bila izjemna. Tudi tedaj sem se odločila za klasične podobe, ki so prepoznavne, čeprav niso vezane na konkreten čas ali kulturo, prav zaradi lažje identifikacije bralcev.
Sama sem doslej imela srečo, povsod so me sprejeli odprtih rok. Ob vseh mojih selitvah se ne spomnim, da bi se kdaj znašla v neprijetni situaciji, ker prihajam na primer z Balkana. Počutim se človek, kamor koli grem. Seveda pa sem se lahko identificirala tudi z begunci iz Neline zgodbe, ker je empatija v meni včasih bolj živahna kot razum. V življenju so me bolj rušili in prenavljali notranji požari, ne toliko materialne izgube.
Za ilustracije Slovaških pravljic ste lani prejeli stanovsko priznanje Hinka Smrekarja. Ta knjiga je bila verjetno kar velik zalogaj?Slovaške pravljice so bile pravzaprav gromozanski zalogaj, in ko je prišla nagrada, sem bila res zelo počaščena. Zame je to velik dosežek, saj so moje delo opazili že po petih let bivanja v Sloveniji, ki ima sama izjemno ilustratorsko sceno in tradicijo. V Sloveniji se mi je zgodilo nekaj, kar sem si želela od otroštva: možnost, da lahko ilustriram knjige, imam pri tem založniško podporo in so nad mojim delom navdušeni.
Zakaj ste se odločili prav za ilustracijo? Bi vaš oče, sicer akademski slikar, raje videl, da bi slikali velika oljna platna?Da, na začetku moje kariere si je to zelo želel (smeh). Zdaj se je že sprijaznil z mojimi odločitvami.
