Strmim v njegovo lepoto. Že naslednji trenutek se spomnim, zakaj se tako lepo obarva, preden odpade, in nehote pomislim na vse starejše ljudi. Ali smo tudi mi kot to jesensko listje in bi bilo prav in čisto naravno, da bi čimprej odpadli z narodovega drevesa, da bi laže preživelo to in vse prihodnje zime? Mi pa še vedno tako radi živimo. Srh me spreleti, ko se zavem, da smo ranljiva skupina in da se hkrati s solidarnostjo rojeva vedno večji starizem. Ob solidarnosti smo tudi osamljeni, ob solidarnosti tudi umiramo sami. Posebno v domovih starejših. Prepuščeni smo izčrpanemu osebju in ne vemo, kdaj bomo na vrsti za okužbo s covidom-19, ki ga bodo prinesli s seboj. Ruska ruleta. Ničesar ne moremo storiti v svoji nemoči.
Preženem turobne misli, se odpravim v gozd in si najprej nataknem masko. Doma zašito iz dvojnega blaga, posutega z rožami, ki jo vedno znova operem. Maske za enkratno uporabo stanejo petčlansko družino okoli 500 evrov mesečno. Le kdo to zmore? Morda Milan Krek in naši politiki: predsednik državnega sveta, minister za zunanje zadeve, za notranje zadeve, javno upravo, ministrica za šolstvo, naš najlepši predsednik države in gotovo še marsikdo drug iz te kaste prvorazrednih, ki na maske pozabijo. Za razne kršitve pravil, ki so jih sami postavili, imajo seznam izgovorov: od utrujenosti, do »nikogar nisem ogrožal, se opravičujem, vsi delamo napake« in napadov »pustite nas na miru, ker delamo, rešujemo življenja«.
Res je, vsi lahko naredimo napako, a samo nekaterih zanjo na ne kaznujejo. Bilo je na tržnici. Zgrbljena sivolasa ženica se je komaj premikala, palica jo je bolj ovirala, kot ji pomagala. Pri branjevki je počasi štela kovance, koliko jabolk si lahko zanje privošči. Takrat je pristopil moški in ji zaračunal 400 evrov kazni. Ni imela maske. Zbegano je pogledala okoli sebe in se opravičevala: »Joj, oprostite, pozabila sem.« Pa ni zaleglo, pomislite, ni zaleglo!
Kako me bolijo takšni nečloveški postopki. Kako me boli in jezi popolna oblast vladajočih in naša popolna nemoč. Ni razglašeno izredno stanje, a zdi se mi, da ga v resnici imamo. Še za kukavičja jajca v interventnih zakonih so nam prepovedali referendume. Tudi o 780 milijonih evrov za orožje. Komaj še lahko sledimo vsem Janševim sramotnim ukrepom, megalomanskemu sramotenju Slovenije, žaljenju vseh drugače mislečih in menjavam. Menjajo sposobne ljudi, ki jim zaupamo, nazadnje so Srečka Šestana. Ko se bo epidemija polegla, nam ostanejo samo še protesti, »brezmadežni« sekretar Kangler pa že grozi s policijo, »ki bi lahko uporabila tudi silo«. Morda pa se bodo za to vlado le uresničile »preroške« besede poslanca NSi Jožeta Horvata, ki jih je izrekel na seji DZ: »Stojimo na robu propada, toda mi bomo naredili korak naprej.« Bog ga usliši.
Potem stopim v gozd, tudi tam sem sama. Snamem masko. Me bo odločna sekretarka z ministrstva za zdravstvo prijavila? Za sabo ne puščam nobenih oblakov lebdečih virusov, ki čakajo na žrtve. Pa tudi če bi jih, naj se izrazim sarkastično, bi nekaterim naredila uslugo. Marjanu Podobniku in vsem, ki ne marajo zveri. Kakšen volk ali medved bi bil morda manj.
Poskušam se sprostiti, a mi ne gre najbolje. Vedno znova se mi vračajo moraste misli: to, da se že 30 let ukvarjamo z Janševo psihopatologijo, sploh ni najhuje, čeprav po nepotrebnem izgubljamo čas in svojo energijo. Resnično hudo je, ker moramo vsi tako dolgo obdobje z njo in pod njo živeti, in zato izgubljamo prihodnost.
Polona Jamnik, Bled
