Da so enoprostorci avtomobilska preteklost, je zdaj jasno že približno toliko, kot je denimo na drugi strani to, da je elektrificiran pogon prihodnost. Kaj je pripeljalo do izumiranja in, zdi se, v zelo kratkem neizogibnega izumrtja še pred manj kot desetletjem enega najbolj priljubljenih avtomobilskih razredov, je že prežvečena tema, pod črto pa pač velja, da gre za še en primer, ko čustva nadvladajo razum. Športni terenci so pač »kul« in so »in«, enoprostorci pa so, vsaj v primerjavi z omenjenimi, kljub nesporno boljši uporabnosti, praktičnosti in ne nazadnje prijaznosti okolju in denarnici, »grdi rački« in so kot taki postali nebodigatreba. Del krivde je pri potrošnikih, del pri proizvajalcih, na koncu koncev pa je tako in tako vseeno, rezultat je, kakršen pač je.

Da beseda enoprostorec, ki pri marsikaterem razumskem in racionalnem družinskem uporabniku vseeno še vedno sproži vsaj konkreten razmislek, ne bo izginila, pa je kar lepo število proizvajalcev vmes že poskrbelo tako, da zdaj to oznako namenjajo tistim štirikolesnikom, ki smo jim v časih, ko so bili dejanski enoprostorci kralji cest, rekli potniški dostavniki. Majhni, srednji in veliki so skorajda čez noč postali družinski enoprostorci, seveda pa jih zgolj naziv še ne naredi primerljivih s tistimi pravimi. Tak primer je tudi opel zafira, nekdaj eden najbolj klenih in z voznimi lastnostmi in uporabnostjo najbolj izstopajočih enoprostorcev. Zdaj so ji nadeli priponko life, v Oplove barve (beri: uporaba logotipov, merilnikov in še kakšne malenkosti) preoblekli avto, sicer identičen trojčku kombijev citroën spacetourer, peugeot traveller, toyota proace, ki je zdaj torej postal četverček, in »voila« – tu je nova generacija zafire.

Naj zgornje vrstice ne izpadejo preveč negativno, a dejstvo je, da se je Oplova in zafirina identiteta zdaj popolnoma izgubila. Vseeno pa je tu tudi marsikaj pozitivnega. Zafira life je tako zdaj na voljo v treh različnih dolžinah, 4,96 metra dolgi srednji (M), ki smo jo imeli na testu, krajši (S), ki meri 4,61 metra, in daljši (L) s 5,31 metra dolžine. Testna je navdušila s prostornostjo za kar osem ljudi, ki jim vstop na sedeže v drugi in tretji vrsti lajšajo tudi električno pomična drsna bočna vrata. Obenem pa pusti dobrih 600 litrov zmogljiv prtljažnik, ki se z različnimi nastavitvami posameznih premičnih in zložljivih sedežev seveda lahko še poveča – do največ gromozanskih 4200 litrov, s čimer imamo pravega pravcatega dostavnika. In še ena dobra stvar – velika zadnja prtljažna vrata omogočajo, da se na njih odpre samo zadnja šipa, če želite kakšno malenkost odložiti na polico.

Kar zadeva vožnjo, lahko mirno zapišemo, da je izbira motorja, kot ga je imel testni, to pa je bil 2-litrski dizelski s 110 kilovati (150 konji) moči, optimalna, sploh za način vožnje, kot se ga od takega avtomobila pričakuje. V vseh razmerah je dovolj močan, odziven in tudi sorazmerno varčen, saj nam je porabil 7,5 litra goriva na 100 kilometrov. Manj pa prepriča 6-stopenjski ročni menjalnik, katerega ročica malce preveč »pleše«, med vožnjo pa je zafira nekje na pol poti med prejšnjim enoprostorcem in povprečnim kombijem. Položaj za volanom je takšen kot pri slednjih, preglednost je zaradi oblike in velikih ogledal izvrstna, lega v ovinkih pa je od običajnih kombijev precej boljša, a hkrati občutno slabša kot pri prejšnji zafiri tourer. Ta je bila pač v vseh pogledih bolj »civiliziran« avto, kar se pokaže tudi s tem, da se motor v potniški kabini sliši skorajda preveč, kar je pač spet posledica tega, da to ni več klasični enoprostorec, temveč bolj zvočno slabše izoliran kombi.

Si pa za konec pohvale zasluži kakovost izdelave in materialov, za uporabo enostaven infozabaven sistem in način vseh drugih nastavitev ter dejstvo, da ob odlični opremi innovation kupec za ceno 39.710 evrov dobi zares veliko avtomobila.