Kot sam pravi, se je z zbiranjem starin začel ukvarjati med vojno za samostojno Slovenijo. Star je bil enajst let, ko je klet hiše s starinami opremil v udobno zaklonišče. V Tupaličah pr' Zamud je kasneje imel pravi muzej starin, danes obžaluje, da ga ni več. Ima pa zato dobrih 300 kvadratnih metrov veliko skladišče, kjer hrani vse svoje antikvitete. Dvakrat na leto odpre vrata in pripravi »garažno prodajo«, ki pritegne ljubitelje tako iz Slovenije kot sosednjih Italije, Hrvaške in Avstrije.

Stoli za družino Karađorđević

Tudi med obiskom v njegovi delavnici Roku Valjavcu telefon ves čas zvoni: »Dva do tri klice na dan dobim tudi zaradi odkupa starega lesa, ko se podirajo stari kmečki podi ali seniki. Gre za star les, ki ga odkupim in kar je še zdravega, dam na žago in kasneje uporabim pri obnavljanju starega lesenega pohištva.«

S ponosom pove, da sta mu bila obdelovanje lesa in restavratorstvo položena v zibelko. Njegov ded Peter je bil Plečnikov mizar, delal je tudi za kraljevo družino Karađorđević in med drugim opremljal grad Brdo. »Še danes hranim načrte za lesene stole, ki jih je izdelal za kneginjo Olgo in kneza Pavla Karađorđevića. Prav tako hranim načrte za poletno hišico, ki jo je na Brdu, takrat še ob ribniku, postavil ded. Tudi Titu je bila izredno všeč, no, vsaj dokler je ni dal Maček obnoviti,« je ponosno povedal Rok Valjavec, ki je v srednji lesarski šoli izbral restavratorsko smer, prakso pa kasneje opravljal pri znanih restavratorjih, med drugim v Restavratorskem centru Ljubljana, Etnografskem muzeju, Gorenjskem muzeju Kranj, Škofjeloškem muzeju ter pri rezbarju in kiparju Janezu Vovku.

Za obnovljeno skrinjo tudi 700 evrov

V delavnici, ki jo ima v podkleteni garaži hiše, v kateri živi in jo počasi obnavlja, vlada ustvarjalni nered. Rešil je lesena, dobrih dvesto let stara dvokrilna vhodna vrata, ki bi lahko zaradi slabega stanja za koga tudi upravičeno končala na kurišču.

»Ko bova s partnerjem končala obnovo, bodo krasila vhod v hišo,« je povedal sogovornik in priznal, da mu najljubše še vedno ostajajo prav skrinje. Te restavrira, obnovi in prebarva. Česar ne more narediti sam, mu naredi ključavničar, tapetar, zlatar, kamnosek, v ekipi, s katero redno sodeluje, je seveda tudi slikar za ljudsko umetnost.

»Da obnovim omaro, potrebujem pol leta. Koliko ur je vloženih v obnovo skrinje, ne šteje, vrednost popolnoma obnovljene skrinje pa se giblje okoli 700 evrov,« je povedal in dodal, da v delavnici čaka na obnovo kar deset skrinj. Koliko jih je doslej obnovil, ne ve natančno, gotova pa več kot tristo. »Predvsem zamejski Slovenci v Avstriji cenijo domačo tradicijo, pri nas bi lahko rekli, da to velja predvsem za Gorenjsko. Veliko starin kupijo tudi Ljubljančani,« je povedal sogovornik in ponosno povedal, da se še ni zgodilo, da starini ne bi mogel podariti novega življenja.

Omara iz leta 1460

»Dobil sem v roke skrinjo, ki je imela praktično samo še del prve stranice. Lastnik ni gojil velikih upov, da jo bom lahko obnovil. A ker je šlo za družinsko doto, smo se potrudili in jo popolnoma obnovili,« je zadovoljno povedal sogovornik. Referenc, kot pravi, mu ne manjka. Pred časom je z ekipo zaposlenih iz 200 let starega lesa izdelal 80 lesenih stolov po dedkovih načrtih, restavriral je omaro iz avstrijskega samostana v Dobrli vasi iz leta 1460, lotil se je tudi obnove omare iz minoritskega samostana v Piranu iz leta 1640.

V delavnici čaka na obnovo zakristijska omara iz leta 1745 in še kaj. A skrinje, omare in vrata niso edini kosi, s katerimi se Rok Valjavec zaposli. »Restavriramo tudi manjše stvari. Kipe, okvirje, tudi slike na steklu smo pred kratkim obnovili. Iz starega lesa izdelamo tudi okvirje za ogledala,« je še povedal sogovornik, ki ga ob vseh dnevnih izzivih čaka še obnova lastnega doma. Seveda, s starinami, ki jim bo vdihnil novo zgodbo.