Epidemija novega koronavirusa ni prva, s katero se sooča prebivalstvo, niti ni prva, ki je dosegla Ljubljano. Z izbruhi kužnih bolezni, ki so tudi v preteklosti krojili vsakodnevno življenje, so se denimo soočali že prebivalci predhodnice glavnega mesta, rimske Emone, kuga je zaustavila življenje v srednjeveški Ljubljani, zaradi jetike sta v Cukrarni umrla tudi ena glavnih predstavnikov slovenske moderne Josip Murn in Dragotin Kette.

Ukrepi, s katerimi so se borili proti nalezljivim boleznim, so bili podobni današnjim: prepovedali so druženja, zaprli meje ter čistili ulice in trge, je v torkovem spletnem predavanju Kužne epidemije v preteklosti, ki je potekalo v sklopu cikla predavanj Ljubljana v gibljivih slikah in pod okriljem Mestne knjižnice Ljubljana (MKL), poudaril zgodovinar in soavtor spletnega portala Zgodovina na dlani David Petelin. »Včasih je kuga veljala za vsako nalezljivo bolezen, ki se je nenadoma in silovito pojavila, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in visoko smrtnost,« pojasni David Petelin in doda, da je na poenoteno poimenovanje vplivalo predvsem slabše poznavanje medicine. Pod poimenovanjem kuga so se tako lahko skrivale tudi druge bolezni, denimo črne koze, tifus, malarija, sifilis, kolera in gripa.

Valvasor o kugi, ki so jo povzročile kobilice

Najdolgotrajnejša je bila kuga v srednjeveškem obdobju, na Slovenskem naj bi izbruhnila leta 792, ko je poplavljanje Drave in Save uničilo polja in povzročilo lakoto. »Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske piše, da naj bi leta 1006 zaradi kuge umrlo 17.000 ljudi,« spomni David Petelin, ki pa ocenjuje, da je število najbrž pretirano, saj Ljubljana takrat še ni bila močno poseljena. »Je pa kuga skupaj z lakoto zagotovo terjala velike žrtve.«

To sicer ni edini Valvasorjev zapis o epidemiji, saj poroča tudi o kugi v Ljubljani leta 1195. »Takrat so na Kranjsko priletele kobilice. Popadale so v vodo, ki je nato poplavljala. Začele so gniti, povzročile grozen smrad in zasejale kugo,« zgodovinar povzame zapis Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je kugo opisoval kot vročino z glavobolom, od katerega oboleli znorijo.

Izbruhi kuge so bili v Ljubljani hudi tudi v 16. stoletju, nadaljuje David Petelin in opozori, da so k razmahu bolezni pripomogle slabe higienske navade. V srednjem veku ljudje običajno niso nosili spodnjega perila, uživali so nezadostno hrano, zdravniki so bili redki. V Ljubljani so se stanovanjski prostori prepletali s hlevi, ljudje so živino klali kar doma, mesto so čistili le nekajkrat letno, kanalizacije običajno ni bilo, nesnaga pa z ozkih ulic ni mogla odtekati.

»Leta 1563 je bil izbruh kuge tako hud, da so se meščani iz mesta umaknili na bližnje hribe, deželna oblast pa se je začasno preselila v Kamnik,« opisuje predavatelj in doda, da so kasneje zaradi hitrega širjenja Krakovo, kjer je bilo zaradi močvirnatih tal eno od žarišč, zagradili z deskami.

Denar umivali z milom in soljo

V preteklosti so se, opisuje David Petelin, ljudje proti epidemijam borili na različne načine. Leta 1570 je morala denimo mestna straža iz mesta odgnati berače, nekaj let kasneje pa so prepovedali sejme in zbiranje ljudi na ulicah, prav tako so prepovedali druženja v pivnicah in na praznovanjih ter zaprli javna kopališča, dvakrat tedensko so začeli čistiti trge in ulice, trupla so pokopavali zunaj mestnega obzidja, bolne so izolirali. »Hiše so prekajevali z brinjem, denar pa umivali z milom in soljo,« nekaj zanimivosti navede David Petelin in doda, da so šele leta 1625 v Ljubljani prepovedali rejo svinj v stanovanjskih prostorih in zlivanje seča na ulice.

V 18. stoletju so se nato pojavile črne koze, nadaljuje zgodovinar, zaradi katerih je v petih ljubljanskih župnijah umrlo skoraj 2000 ljudi, dekleta iz višjih slojev pa so zaradi brazgotin pogosto odšla v samostan. Črnim kozam se je nato pridružila še kolera, za katero so uporabili podobne ukrepe kot proti kugi: zaščitili so meje in zahtevali izolacijo obolelih. V 19. stoletju je nove razsežnosti dobila tuberkuloza ali jetika, pojavljala pa sta se tudi tifus in sifilis, medtem ko so med otroškimi nalezljivimi boleznimi prevladovale ošpice, škrlatinka in davica.

»Za najhujšo epidemijo 20. stoletja pa velja epidemija španske gripe. Bila je drugačna od gripe, s katero se soočamo vsako leto, pobila je predvsem mlade moške. V Ljubljani in okolici je vzela 414 življenj,« pove David Petelin in kot ukrep, ki so ga takrat sprejeli za zajezitev širjenja, navede zaprtje mestnih šol. Ob tem poudarja, da je k uspešnemu boju z epidemijami pripomoglo predvsem napredovanje medicine in zavedanje, da je za bolezen kriva okužba.