Pravzaprav ne vem, zakaj tudi ženske ne bi mogle biti šarmantne s srebrnimi nitmi v laseh, pa ne samo z nitmi, tudi z rjavimi ali črnimi… nitmi v sivih laseh. A stereotipi so očitno del našega življenja, pogosto se jih sploh ne zavedamo. Siva barva na nebu pa nedvomno vzbuja otožne misli, morda komu tudi mrakobne. Verjetno tudi v povezavi s siceršnjim splošnim razpoloženjem (in v teh časih splošno razpoloženje ni ravno optimistično). Najbrž pa vam »sivo vreme« ne bo pokvarilo veselja, ko se pripravljate na srečanje s prijatelji ali sorodniki. Kdo bi v tem primeru sploh gledal na vreme? (A kaj je že to, druženje s prijatelji?)
Vremenske sivine običajno v pozni jeseni ne manjka. Sicer lahko razpravljamo o tem, da je vendarle lahko precej sončno na Primorskem, v preostalem delu Slovenije pa je dovolj vzrokov, da se nam sonce uspešno skriva vsaj dobršen del dneva. Če že ni vremenske fronte, ki nam prinese bolj ali manj moker oblačni pokrov, pa so tudi anticikloni prav uspešni pri prekrivanju modrega neba. Bodisi z meglo po kotlinah in nižinah ali pa z nizko oblačnostjo, ki nastane »kar tako«, ker je pač jesen (ali zima, seveda). Sonce je čedalje šibkejše in ne zmore razkrojiti poštene megle prav hitro. Meteorologi imamo pravilo, da oktobra v Ljubljanski kotlini, na primer, megla naj še ne bi mogla vztrajati ves dan, novembra pa že. In potem vse do vključno januarja. Seveda odvisno od vsakršnih vremenskih pogojev.
Ni pa samo barva in zmanjšanje količine dnevne svetlobe tisto, kar lahko na nas vpliva malce moreče. Megla nam tudi precej omeji razgled, počutimo se nekako ujeti, tudi njena hladna vlaga za naše počutje ni ravno prijetna. Pri oblakih pa je tako, da čim nižje nam visijo nad glavo, bolj so neprijetni. In bolj nas »zapirajo«. Očitno se ljudje na neki način počutimo ujeti, če nimamo razgleda. Dlje ko nam nese pogled, večji občutek svobode imamo. Najbrž ne bi prav nič pomagalo, če bi bila barva drugačna, optimizma verjetno nobena ne bi mogla pričarati.
