Na trgu petstotih mrtvih zavojevalcev se torej Somalijka Adua poslovi od svojega moža, ki ga ljubkovalno, a tudi s kančkom prezira ves čas imenuje Titanik – Adua ga je namreč pred dobrim letom našla, zapitega in uničenega mladeniča, na rimskih ulicah, do katerih je pritaval z Lampeduse; tja je seveda prispel na enem izmed neštetih mediteranskih »titanikov«. Ponudila mu je pomoč, ga spravila k sebi, ga vzela k sebi, in se, da ga zavaruje, z njim, četudi že »stara«, poročila. A vse te okoliščine so to razmerje seveda obsodile na efemernost. Titanik s Trga petstotih odhaja na vlak iskat novo življenje na severu, v Nemčiji, na Švedskem… Tako kot je ona prišla v 70. letih iz domovine, polna upanja, v Rim. Le da zdaj premišljuje o vrnitvi v Somalijo, ker jo prijateljica prepričuje, da je tam zdaj »čas za zaslužek«.
Ta epizodna zgodba predstavlja sedanjost afriških priseljencev različnih generacij v Italiji, ki pa jo Scego postavi v zgodovinski kontekst skozi usodo Aduinega očeta. Ta, ki je zaradi otroške paralize dobil vzdevek Šepavi, je bil namreč v 30. letih v Eritreji prevajalec italijanskemu grofu, ki je tam sprva sklepal predvsem posle, na koncu pa se dejavno vključil v novačenje vojakov za potrebe italijanske vojne v uporniški Eritreji. Šepavi je tako posredno prispeval k uničenju lastnega naroda, njegova posledična frustriranost pa uničuje tako njega kot njegovo družino.
Adua je tako v primežu očetove zaznamovanosti z vojno in zapovedmi tradicionalne kulture, a je hkrati že tista globalna generacija, ki je verjela pravljicam o sreči na Zahodu. In tako se v 70. letih kot najstnica da prepričati italijanskemu paru, da bo v Italiji iz nje naredil filmsko zvezdo, v resnici pa jo pahneta v prisilno prostitucijo in iz nje naredita igralko v porno filmu. Se je to dogajalo tudi Marilyn Monro, se v nekem trenutku vpraša obupana Adua in s tem namigne na vsesplošno zlorabo žensk v filmskem svetu.
Če gre torej v vsebinskem smislu za družbenokritično besedilo, pa je presežek te knjige način pisanja, ki, ne da bi zmanjševal tragičnost dogodkov, zgodbo pripoveduje z nemalo humorja in ironične distance. To avtorica doseže tako s slengovsko, »migrantsko« govorico (v izvrstnem prevodu Alenke Jovanovski) kot s kolažno kompozicijo, v kateri se izmenično oglašata zdaj Adua zdaj Šepavi, vsak s svojo neodvisno zgodbo, vez med njima pa so očetovi nenehni Leviti, oštevanje hčerke; ti bi znali biti hkrati tudi j nekakšen Aduin notranji glas vesti, ki se mu seveda upira. Skozi vso to polifonijo in časovne preskoke, ki kažejo, da se vse spreminja, da bi vse ostalo isto, vsaj kar zadeva rasizem in eksploatacijo, pa veje vztrajno uporen, živ, tudi samokritičen in nasmejan ženski duh, ki mu res prav nič človeškega ni tuje.