Glavni problem je, da gospodarstvo in nenujni javni sektor še vedno delujeta. Če odštejemo tiste, ki delajo od doma ali so na čakanju, še vedno ostane približno 700.000 (sedemsto tisoč!) ljudi, ki vsak dan prihajajo na delo, kjer se srečujejo s svojimi sodelavci. Jasno je, da se na tak način omogoča virusu, da se nemoteno širi, kljub obveznim maskam.
Tukaj pa se vprašamo, ali ustaviti celotno državo (lockdown), kar smo storili že spomladi in je takratna zapora očitno delovala. Seveda ob tem nastopi vprašanje, kako visoka bi bila cena takšnega lockdowna. Menim, da bi bila cena popolnega zaprtja države nižja, če bi tak ukrep uvedli že včeraj. Če uvedemo lockdown danes, bo ta cena mnogo višja kot včeraj. Če pa to storimo šele kasneje, bo še neprimerno višja in mogoče za finance države celo usodna.
Vemo, da se tovrstni ukrepi usklajujejo tudi na ravni EU, vendar smo na koncu koncev odgovorni edino sebi in svojim državljanom. Na tehtnici sta torej covid-19 in ekonomija. Ker gre za zdravje in življenje ljudi, je vsekakor treba dati prednost boju proti covidu, ekonomija bo pa žal malo počakala, ne glede na posledice.
Vsekakor so to zelo težke odločitve, ki pa morajo biti sprejete na osnovi stroke in tudi soglasja državljanov. Bojim pa se, da v trenutnih razmerah stroka nima odločilnega glasu, ker jo je politika povozila. Strašno pa zamerim trenutni koaliciji, ki pandemijo izkorišča za svoje ideološke čistke, zdravje ljudi pa jim očitno ni v prvem planu.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
