Tako je 24. septembra Zbornica za arhitekturo in prostor na svoji spletni strani objavila izjavo, v kateri pravno argumentirano opozarja na nepravilnosti in nespoštovanje zakonov v javnem razpisu za projektiranje novega potniškega centra v Ljubljani, ki ga je v začetku septembra objavilo ministrstvo za infrastrukturo. Zbornica zahteva, da ministrstvo umakne razpis in skladno z veljavno zakonodajo objavi javni projektni natečaj.
Razpis sicer zahteva od ponudnikov, da upoštevajo natečajno rešitev iz leta 2008, izbrano na vabljenem natečaju, ki pa tudi ni bil izpeljan skladno s takrat veljavno zakonodajo. Zavedati se tudi moramo, da je v idejni zasnovi vsak projekt le konceptualno premišljen, končno funkcionalnost in arhitekturno podobo pa pridobi v nadaljnjih fazah projektiranja.
Javni natečaj omogoča demokratičen izbor najboljše rešitve, ker komisija, ki jo ob predstavnikih investitorja sestavlja več neodvisnih arhitektov in ekspertov za posamezna področja, strokovno presoja o mnogih idejnih predlogih. Na javnem razpisu pa običajno pri izboru med ponudniki, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, odloča najnižja cena ponudbe.
Tako bomo po več kot štiridesetih letih poskusov dobili projekt za novo železniško postajo v Ljubljani, ki bo, skladno z zahtevami v razpisu, nastal pod vodstvom gradbenega inženirja, strokovnjaka za projektiranje tirnih naprav. Če se nekako sprijaznimo, da je upanje na poglobitev tirov le utopija, ki se v času naših življenj ne bo uresničila, se ne bi smeli sprijazniti s tem, da bo večina tovornega prometa, tudi po izgradnji potniškega centra, še vedno potekala skozi center mesta, le da po novem z večjo hitrostjo.
Ljubljana je majhno mesto, ki glede na demografske trende nikoli ne bo veliko. Z uresničevanjem zaveze o decentralizaciji verjetno tudi nikoli ne bo bistveno večje, kot je danes. Namesto velikopotezno zasnovanega potniškega središča potrebujemo predvsem funkcionalno in delujoče železniško omrežje, ki bo lahko prevzelo velik del dnevnih migracij. Postajno poslopje naj bo skrajno racionalno, presežno in ambiciozno predvsem v svoji domišljenosti.
Zaradi sprememb v investitorstvu in ločenih funkcionalnih sklopov znotraj celotnega področja ter ne nazadnje tudi novih pravil vedenja, s katerimi nas je soočila pandemija, bi bilo torej nujno razpisati nov urbanistično arhitekturni natečaj. Glede na višino predvidenih investicij in že zapravljena desetletja bi bila strošek in podaljšanje časa do izgradnje zanemarljiva.
Podobno kršitev veljavne zakonodaje si je pred kratkim privoščil tudi Stanovanjski sklad RS, ki je za za manjšo stanovanjsko sosesko na Dolgem mostu izvedel razpis za izvajalca, ki je skupaj s ponudbo za izvedbo moral zagotoviti tudi projekt. Tokrat se je sicer dobro izšlo, saj bo izbrani ponudnik sodeloval z vrhunskim arhitekturnim birojem, ki sicer ne slovi po skrbi za racionalnost stroškov izvedbe, bo pa brez dvoma zasnoval zelo dobro stanovanjsko arhitekturo.
Problematično pa je izogibanje stanovanjskega sklada javnemu arhitekturnemu natečaju. Ob resnično perečem pomanjkanju stanovanj in višini cen stanovanj, ki si jih velika večina tistih, ki jih resnično potrebujejo, ne more privoščiti, bi namreč prav stanovanjski sklad moral iskati alternative, ki bi lahko pripeljale do sprememb. Uporaba drugačnih tehnologij gradnje, razmislek o novih fleksibilnih zasnovah stanovanj ter stopnji finalizacije bi lahko omogočili dostopnejše cene. Do takšnih rešitev pa je seveda mogoče priti le na premišljenem in precizno razpisanem javnem arhitekturnem natečaju, ki vedno izzove velikansko količino inovativnih arhitekturnih misli in ki je lahko argumentirana osnova za prilagajanje zakonodaje.
Ker v resnici ne vemo, kakšna bo nova realnost, v katero se bomo zbudili iz more, v kateri smo se znašli, je nujno, da si vzamemo čas za razmislek in poskušamo vplivati na to, da bo čim boljša za vse.
Arne Vehovar, Ljubljana