Jernej Zoran se je kot kitarist samouk skalil v rock bendih Minister Gregor, Madžars, Tunke, Lucky Cupids, Društvo mrtvih pesnikov. »V bendu je bila med nami vedno nekakšna navidezna demokracija. Toda tudi volkovi imajo svojega vodjo in pri bendu je enako. Če imaš močno energijo, svoje ideje, ki ne gredo v njihov koncept, je bolje, da greš po svoje.«
Samouška zgodba
»Mojih samouških zgodb verjetno mladina danes ne more več doživeti, vse imajo na krožniku oziroma youtubu. Kar koli se hočejo naučiti, samo kliknejo. Če bi fant rad igral kitaro, mu oče kupi fenderco za dva tisoč evrov. V mojem primeru pa so bile to LP-plošče in kasete. Potem smo drgnili tiste akorde tako dolgo, dokler jih nismo res obvladali, dokler Hendrixov solo ni zvenel enako. Tega znanja na akademiji ne bi dobil in iz teh učnih ur, ki sem si jih naredil iz nič, je prišlo igranje z občutkom.«
Opaža tudi, da mladi danes glasbo konzumirajo drugače. »V 90 odstotkih jo poslušajo po telefonu. Koncerti se predvajajo pretočno, glasba je stisnjena na mp3-format, video je pomembnejši od avdioposnetka. Moji trije najstniški nečaki pravijo: »Ah, stric dela staro muziko.« Rock'n'rol je zanje stara muzika. Ne delam si utvar, sicer pa me na radiu še veliko vrtijo glede na moj vintage slog.«
Po nareku časa je tudi sam postal precej digitalen pri distribuciji in promociji, čeprav igra analogno glasbo.
Glasba za dušo
Njegovi komadi nastajajo tako, da brenka na akustično kitaro, si zamisli določeno melodijo, hkrati nastajata aranžma in besedilo, električne kitare pa doda pozneje v procesu snemanja, da izoblikuje določen rockovski zvok. »Vsak album skušam izpeljati malo drugače, da ohranjam svežino, energijsko in sporočilno. Če delam iskreno, po logiki vesolja glasba pride do poslušalcev.«
Prvenstveno še vedno ostaja kitarist, zato se lahko z inštrumentalno kitarsko glasbo najbolj poistoveti. Trg zanjo predvsem v tujini obstaja. »Spomnim se neke kadence akordov, jo posnamem, začnem improvizirati in potem kmalu kaj nastane. To je potem tisto, ko rečemo, da si naredimo glasbo za dušo.«
A s tako glasbo se ne da preživeti, kompromis so potem radijske skladbe, zadnja med njimi je Oprostite (to ni moj svet), ki je hkrati tudi avtorjev odziv na trenutno koronavirusno situacijo. Je tudi prevajalec literature s področja duhovnosti in zdravega načina življenja.
Družbeno angažiran je bil recimo že na albumu Stratosfera (2012), ko se je spraševal o številnih teorijah zarote v zvezi z novim svetovnim redom, ekologijo… »No, v letu 2020 smo dobili še teorije zarote na področju zdravstva. Tisti, ki imajo niti upravljanja v rokah, res skrbijo, da nam ni dolgčas. Trenutna situacija se bo nedvomno odrazila tudi na mojem prihodnjem albumu, na moje ustvarjanje vpliva svet, v katerem živim. Poslanstvo umetnikov je, da opozarjamo in da se nas sliši.«
