Predlog o minimalni plači je po navedbah komisije bistven element evropske strategije za okrevanje, saj je pandemija novega koronavirusa še potrdila potrebo po prizadevanjih za zmanjšanje naraščajoče plačne neenakosti in revščine zaposlenih na ravni EU.
V Bruslju so tehtali med zakonodajo in nezavezujočim priporočilom, a so se na koncu odločili za direktivo, kot so želeli sindikati, medtem ko so se delodajalci zavzemali za priporočilo.
Možnost ukrepanja komisije je po pogodbah EU precej omejena. Direktiva ne posega v pravico članic, da določajo minimalno plačo, in ne nalaga obveznosti uvedbe minimalne plače v državah, kjer te ni. To tudi izrecno piše v sami direktivi.
V šestih članicah unije - Avstriji in Italiji ter na Cipru, Danskem, Švedskem in Finskem - zakonsko določene minimalne plače ni, temveč se spodnja meja plač določa s kolektivnimi pogodbami.
V 21 članicah z zakonsko določeno minimalno plačo pa je razpon ogromen - od več kot 2000 evrov bruto na mesec v Luksemburgu do manj kot 300 evrov v Bolgariji. Slovenija je z okoli 940 evri nekje na sredini.
Skandinavske države z visokimi socialnimi standardi, zlasti Danska in Švedska, so ureditvi minimalne plače na ravni EU doslej nasprotovale, saj se bojijo, da bi to spodkopalo njihove sisteme za kolektivna pogajanja.
