Psihologi so mit, da si ljudje v dolgoletnih partnerskih odnosih postajajo vizualno vse bolj podobni, znanstveno preučevali že pred dobrimi tremi desetletji. Opravili so raziskavo, na podlagi katere so potrdili, da se pri parih, ki živijo skupaj daljše obdobje, dve desetletji ali več, sčasoma izrazijo podobne obrazne poteze. Izsledki dobrih trideset let stare raziskave pravijo, da je večjo podobnost moč zaznati pri parih, ki so poročali o srečnem in zadovoljujočem odnosu.
Znanstveniki so v leta 1987 objavljeni študiji kot možno razlago navedli teorijo »čustvenega vpliva«, ki pravi, da ponavljajoča raba posameznih obraznih mišic trajno vpliva na fizične lastnosti obraza. Tako bi si naj dve osebi, ki dlje časa živita skupaj in se veliko ter pogosto empatično vživljata druga v drugo, sčasoma postajali vse bolj podobni. Partnerji bi naj nezavedno posnemali obrazno mimiko drug drugega, kar sčasoma privede do tega, da se bolj izrazijo iste obrazne poteze, so pojasnjevali psihologi. Podobnost med ljudmi po tej teoriji ni zgolj stvar genov, pač pa tudi dolgotrajnega stika, podobne diete in življenjskega sloga.
Ponovljena študija ovrgla teorijo
Sodobnim strokovnjakom z univerze Stanford se je zdela metodologija pri v osemdesetih opravljeni študiji precej vprašljiva. Psihologi so takrat prostovoljce naprosili, da ocenijo podobnost približno ducata parov na njihovih poročnih fotografijah in fotografijah več desetletij kasneje. Kredibilnost študije poleg zelo majhnega vzorca šibi tudi dejstvo, da raziskava doslej ni bila nikoli ponovljena in s tem preverjena.
Psihologa Pin Pin Tea-makorn in Michal Kosinski s Stanforda sta se nedavno precej resneje lotili preučevanja mita, ki je v zadnjih desetletjih zaradi leta 1987 opravljene mini raziskave v javnosti postal skoraj dejstvo. Ponovila sta raziskavo, a sta uporabila veliko večji vzorec ter izkoristila prednosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija. Pridobila sta fotografije 517 parov na njihov poročni dan ali iz obdobja okoli poroke ter fotografije istih parov več desetletij kasneje. Ob tem pojasnjujeta, da so bile v raziskavo vključene zgolj fotografije heteroseksualnih belopoltih parov, saj ni bilo moč pridobiti zadostnega števila fotografij drugačnih parov.
Da bi preverila, ali obrazne poteze zakoncev res postajajo z leti čedalje bolj podobne, sta znanstvenika 153 prostovoljcem pokazali fotografijo »tarče«, obraz enega od zakoncev, zraven pa priložila še fotografije šestih drugih obrazov – eden med njimi je dolgoletni partner »tarče«, ostali pa so bili naključni neznanci – in prostovoljce prosili, da ocenijo podobnost »tarče« z ostalimi obrazi. Enako nalogo je dobil tudi napredni računalniški algoritem VGGFace2.
Kaj so pokazali rezultati? V Scientific Reports objavljena študija pravi, da dokazov, da si partnerji z leti postajajo vse bolj podobni, ni. »To je presenetilo tudi naju, verjela sva, da se bo teorija potrdila,« pravita avtorja. Je pa raziskava potrdila nekaj drugega: za življenjske partnerje si izbiramo ljudi, s katerimi že imamo podobne obrazne poteze. Podobnost na začetku dolgoletnih partnerskih zvez so potrdila tako opažanja prostovoljcev kot rezultati računalniškega algoritma. Obrazi partnerjev so si torej podobni, a se njihova podobnost z leti ne veča. S to študijo se je potrdilo, da ljudje večinoma življenjskih partnerjev ne izbirajo zgolj med tistimi, s katerimi delijo podobne vrednote, interese, stopnjo inteligence in življenjski slog, pač pa tudi podobnost v obraznih potezah.
