Ker je šlo za nekaj novega, je bilo razumljivo, da so med tezami posameznih ideologov nove družbene ureditve obstajale velike razlike, kar je preprečevalo, da bi ideja preplavila vso Evropo in pozneje preostali svet ter se uveljavila, se pravi, izpodrinila kapitalistično družbo. Lastniki kapitala, tovarnarji in veleposestniki, tako vse do izbruha ruske oktobrske revolucije v 20. stoletju v razdrobljenih gibanjih niso videli nečesa, česar bi se morali bati. Čeprav je bil kapitalizem med ljudskimi množicami na slabem glasu, tedanji pobudniki in voditelji v rokah niso imeli pravih instrumentov, da bi nov družbeni red vpeljali na miren način. Za kaj takšnega je ostajalo preveč odprtih vprašanj in dvomov. Nekaj podobnega je mogoče videti tudi danes, ko se pojavljajo ideje o demokratičnem socializmu.

Kaj porečemo o socijalizmu?

»V Scilo zadene, kdor umakniti se hoče Karibdi.« Če kje velja prislovica ta, gotovo je na svojem mestu pri kapitalistih in socijalistih. Ob Scilo, videli smo, trčili so kapitalisti, ki kopljejo s svojimi nazori grob gmotnemu blagostanju in nravni plemenitosti povsod, kjer se prikažejo v svoji moči. Ni čuda, da so si s svojim ravnanjem vzgojili nasprotnika, ki jim izpodjeda zemlje kos za kosom in kjer drugače ne gre, tudi z dinamitom. Sebičnost posameznih naj ne gospodari svetu, marveč v družbi imej vsakdo enake pravice. Na videz sicer lep nauk; toda videz čestokrat slepi. Zato so socijalisti, umikajoč se Scili, kjer so se ponesrečili kapitalisti, zadeli ob Karibdo, kjer jim grozi enaka osoda. Kako da ste se ladiji obojih razbili? Ali morda ni prehoda med to ožino? Pač prehod je; a treba je umnega krmarja, da po njem ladiji vravna tek, zato pa mu treba zvezde-vodnice, da ne zgreši prave poti. Prav tega krmarja in zvezde-vodnice pa manjka obojim. Boga in vere vanj nimata, in kako bi varno vesljala po širokem morji, zapustivši brez pravega vodnika zavetje mirne luke? (…)

In vendar! Ali se ti ne zde zaslepljeni ti socijalisti? Ako pameten človek vidi, kake napake da so uničile nasprotnika, se jih bode gotovo v svojo korist ogibal. Socijalisti so videli, kam da merijo kapitalisti, ravno zato so se jim ustavili, rekli so, da je kapitalizem zgrajen na napačni podlagi, in vendar so zaslepljenci šli in na isti podlagi jeli staviti svojo zgradbo. (…)

Poglejmo si še socijalistično zistemo od druge strani, morda se nam vendar pokažejo obetana nebesa! V državi socijalistični dobi, kakor smo videli, vsakdo delo primerno zmožnostim in veselju posameznih in dobiček od dela kolikor in kakor je delal. Izgovoriti je to lahko, a težko izvršiti! Delavcev bi bilo mnogo, in veliko bi moralo biti tudi ljudi, ki bi posamezne presojevali, za ktero delo so bolj sposobni, odločevali, kake cene je to ali ono delo in potem razdeljevali posameznim tudi čisti dobiček. Toda za to bi bilo treba legijonov uradnikov, kterih pa socijalisti niti v sanjah radi ne gledajo. (…)

In kaki salamončki bi morali biti ti ljudje, da bi vselej tudi odločili delo po zmožnostih in določili delu pravo ceno in delavcu primerno plačo? Sodnikov toraj bi trebalo obilo in raznovrstnih. Toda sedaj še le pride najbolj sitno vprašanje: čegavi sodniki? Mar bode umetnik zadovoljen s sodbo kakega v umetnostih neizobraženega sodnika, kar se slučajno prav lahko primeri? (…)

Pri kapitalistih je pri posamezniku sebičnost delujoča moč; socijalisti posameznemu ničesar ne dovolijo; vzemo mu vse in vse vržejo v nenasiteno žrelo svoji državi. (…)

(Dalje prih.)

Slovenec, 17. oktobra 1883

Kaj porečemo o socijalizmu?

Ogledujoč si zadnjič državno poslopje socialistično smo opazili, da je temelj slab, trohnel, ki silne peze ne bode mogel dolgo nositi; površno smo tudi pogledali v poslopje in videli, da tudi ondi ni vse v potrebnem redu. (…) V socialistični državi delajo, kakor se še spominjamo, vsi državljani le za državo. Kaj pa priganja te delavce k delu? (…) Kaki pač morajo biti nagibi, ki socijalista vabijo k delu, ktero mrzi po čutni natori? Kdor hoče delati, mora toraj svojo počutno natoro brzdati. Toda sile si nikdo ne bode delal brez potrebe. Toraj mora biti kak viši, nraven nagib, ki človeka sili k delu, ali mora vsaj vedeti, da bode imel od dela kak dobiček. Pri socijalistu pa ni ne prvega ne druzega. (…) – Edino s silo bi toraj priganjali ljudi k delu, a prisiljena reč ni dosti prida, in dela s silo narejeno bi bilo tudi le za silo. (…)

Pred nami so nazori socijalistov in tudi nasledke smo si večinoma ogledali, ktere bi rodili v življenji, ako pridejo socijalisti do vlade. Hoteč človeštvo rešiti, pritirali bi ga najhitreje v brezdanji propad. In vendar skuša velika in vedno še množeča se stranka socijalizmu pot gladiti v gospodarsko in družabno življenje. Vsi pri tem ne hodijo po enem potu; tudi pri njih ste dve veliki stranki. Prvi hote s silo pripomoči socijalizmu do krmila, drugi skušajo to doseči po mirnem, postavnem potu. Zato so tako delavni pri delavcih, rokodelcih obrtnikih itd., da si nabero dovolj privržencev, ki naj pripomorejo, da pridejo v javne zbore kakor zastopniki ljudstva pristaši socijalistov. Pri obstoječih razmerah zde se jim zato najboljše sredstvo direktne volitve, odtod med socijalisti ono splošno zahtevanje po teh volitvah. In ko bi socijalisti z večino odločevali po zborih, padle bi povsod obstoječe državne oblike in na njih mesto bi posadili socijalno-demokracijo. V tej demokratični vstavi bi se bratili med seboj vsi narodi, vojske bi jenjale, splošen mir bi vladal, blagostanje bi cvetelo. … Zlate sanje! Žal, da sanje niso življenje!

Slovenec, 25. oktobra 1883

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib