Danes vam predstavljamo deset arij, ki jih svetovne lestvice uvrščajo najvišje. Pomagali smo si z razvrstitvami na Classic Radio FM, allmusic.com in Opera Sense. Na prvem mestu navajamo naslov skladbe, na drugem pa naslov opere, v kateri jo pojejo.

Nessun dorma, Turandot

»Nihče naj ne spi! Niti ti, princesa, v svoji hladni spalnici, ki gledaš zvezde, ki trepetajo od ljubezni in upanja,« pojejo tenoristi v ariji Nessun dorma v tretjem dejanju opere Turandot italijanskega skladatelja Giacoma Puccinija (1858–1924), ki velja za eno najboljših arij vseh časov. Opera, ki je premiero doživela leta 1926, temelji na igri Turandot Carla Gozzija iz leta 1762, po Puccinijevi smrti pa jo je dokončal italijanski skladatelj Franco Alfano. Libreto sta napisala Giuseppe Adami in Renato Simoni. Na prvi izvedbi v milanski Scali 25. aprila 1926 (izvedli so nedokončano Puccinijevo verzijo) je dirigiral Arturo Toscanini, vlogo princese Turandot so zaupali na Poljskem rojeni in v Italiji izšolani sopranistki Rosi Raisi, vlogo princa Calafa, ki poje znamenito arijo, pa je prvi pel španski tenorist Miguel Fleta. V zadnjih letih je opero izvajalo veliko različnih pevcev, še več se jih je lotilo petja arije Nessun dorma. Pravijo, da je arijo najlepše zapel legendarni italijanski tenorist Luciano Pavarotti (1935–2007).

Der Hölle Rache, Čarobna piščal

Wolfgang Amadeus Mozart je napisal 27 različnih opernih del, zadnja je doživela premiero Die Zauberflöte, in sicer 30. septembra 1791. Pravljični libreto je napisal vsestranski umetnik in poslovnež Emanuel Schikaneder, ki je na premieri nastopil v vlogi Papagena. Vlogo kraljice noči je dobila nemška sopranistka Josepha Hofer, ki je prvič zapela Der Hölle Rache (Peklensko maščevanje), arijo, v kateri zahteva, da njena hčerka Pamina z nožem ubije svojega tekmeca Sarastra. Gre za posebej zahtevno arijo, ki se razteza v dveh oktavah in zahteva izjemno pevko.

Largo al factotum, Seviljski brivec

Gioachino Rossini (1792–1868) je eden najplodovitejših italijanskih skladateljev, ki je napisal kar 39 oper. Leta 1816 je na oder prvič postavil komično opero Il barbiere di Siviglia (libreto Cesare Sterbini, po dramskeam delu francoskega pisatelja Pierra Beaumarchaisa). Arija, ki jo omenjamo v naslovu, je iz drugega dejanja opere, ko Figaro zapoje izjemno zahtevno Prostor za mestnega factotuma. Vlogo je na premieri 20. februarja 1816 v rimskem Argentinu zapel Luigi Zamboni, dirigiral pa je skladatelj sam.

Casta diva, Norma

Norma je opera v dveh dejanjih Vincenza Bellinija (1801–1835), za katero je libreto po literarni predlogi Norma francoskega pisatelja Alexandra Soumeta napisal Felice Romani. Čeprav so cenzorji delo popravljali in čeprav se premiera 26. decembra 1831 v milanski Scali ni povsem posrečila, je po nekaj ponovitvah Norma postala velika uspešnica, tudi zaradi arije Prelepa diva iz prvega dejanja. Na premieri jo je zapela sopranistka Giuditta Pasta (1797–1865), ki jo primerjajo z Mario Callas.

La donna è mobile, Rigoletto

Rigoletto je opera v treh dejanjih italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija (1813–1901). Libreto je po drami Kralj se zabava francoskega pisatelja Victorja Hugoja napisal Francesco Maria Piave. Krstna predstava je bila v beneškem Teatru La Fenice 11. marca 1851. Arija, ki je ne gre spregledati, pa je Ženska je muhasta iz tretjega dejanja opere, ki jo prepeva vojvoda iz Mantove. Na prvi izvedbi je bil to italijanski tenorist Raffaele Mirate, v modernih časih pa jo imajo na repertoarju vsi pravi tenoristi.

Libiamo ne' lieti calici, Traviata

Traviata (1853) Giuseppeja Verdija velja za najbolj popularno opero vseh časov. Libreto Francesca Marie Piave je napisan po delu Dama s kamelijami Alexandra Dumasa. Krstna predstava je bila postavljena v beneškem Teatru La Fenice, a ni doživela pravega uspeha, potem pa se je počasi prijela. Tudi zaradi zimzelene Libiamo ne' lieti calici, ki jo pojeta Violetta in Alfredo Germont. Na premieri sta vlogi igrala sopranistka Fanny Salvini-Donatelli in tenorist Lodovico Graziani.

Habanera, Carmen

Tretjega marca 1875 je bila v Parizu premiera opere Carmen Georgesa Bizeta (1838–1875). V delu je nekaj sijajnih arij, pri publiki pa je najbolj priljubljena tista iz prvega dejanja z naslovom Ljubezen je uporna ptica ali enostavno Habanera, ki jo prepeva mezzosopranistka v naslovni vlogi. To je bila ob pariški premieri francoska pevka Célestine Galli-Marié, v sodobnih časih pa jo povezujejo z izvedbo legendarne Marie Callas. Na premieri je bil dirigent Adolphe Deloffre, libreto za opero pa sta napisala Henri Meilhac in Ludovic Halévy.

Barcarolle, Hoffmannove pripovedke

Belle nuit, ô nuit d'amour (Lepa noč, o noč ljubezni), bolj znana kot Barcarolle, je duet za sopran in mezzosopran nemško-francoskega skladatelja Jacquesa Offenbacha (1819–1880), in sicer na besedilo Julesa Barbiera, kot del njegove zadnje opere Hoffmannove pripovedke. Duet v tretjem dejanju pojeta vlogi beneške kurtizane Giulette in Hoffmannove muze Nicklausse. Delo je sicer nastalo že leta 1864 kot vilinska pesem v operi Die Rheinnixen. Premiera je bila v Parizu 10. februarja 1881, štiri mesece po skladateljevi smrti.

Un bel di vedremo, Madama Butterfly

Puccinijevo arijo Un bel di vedremo iz opere Madama Butterfly, ki jo prepeva japonska gejša Čo-čo-san, so predelovali celo rokerji. Gre za arijo iz opere z libretom Luigija Illice in Giuseppeja Giacose, ki temelji na kratki zgodbi Madame Butterfly (1898) Johna Lutherja Longa. Prvotna različica opere v dveh dejanjih je bila premierno izvedena (in izžvižgana) 17. februarja 1904 v milanski Scali, izboljšana verzija pa 28. maja 1904 v Brescii, kjer je briljirala ukrajinska sopranistka Solomija Krušeljnicka (1872–1952).

O mio babbino caro, Gianni Schicchi

Giacomo Puccini je med drugim tudi avtor enodejanke Gianni Schicchi (libreto Giovacchino Forzano), ki jo je mojster napisal v letih 1917–1918. Skupaj z deloma Plašč in Sestra Angelika gre za del triptiha, ki ga ob privoljenju skladatelja lahko izvajajo tudi posebej. Kakorkoli, v operi je najbolj izpostavljen in v zadnjih letih izjemno popularen del O mio babbino caro (Moj dragi očka), ki ga je na premieri v New Yorku 14. decembra 1918 zapela Florence Easton. V zadnjih letih ga veliko pojejo tudi v komercialnejših oblikah glasbe.