Po več kot sto operacijah se je Maja ob pomoči zdravnikov in protez ponovno začela učiti hoditi. Naučila se je in zdaj spet stoji na svojih nogah. Po petindvajsetih letih se je vrnila v rodni Mostar. »Ko sem prišla in videla ljudi in poslopja, ki so še vedno ruševine, ko sem videla, koliko bolečine in žalosti je tu, sem zajokala. To ni Mostar, ki sem ga poznala, ki sem ga imela rada in v katerem sem živela,« je povedala Maja. Potem je srečala mladostnega prijatelja Tarzo. Takrat se je odločila, da posname dokumentarni film. Tarza je bil ranjen dan zatem, ko je bila ranjena Maja. Oba sta izgubila nogo in oba sta se v isti bolnišnici borila za življenje. »Ko sem videla, kako živi… Njegovo življenje se je ustavilo, videla sem, koliko je njegovo življenje bolj žalostno od mojega. Jaz imam na nogah drage proteze, potujem po svetu, Tarza pa naredi vsak dan le nekaj korakov. Takrat sem spoznala, da se je celotno mesto ustavilo v času in prostoru, da je ves svet pozabil nanj. To bi rada spremenila,« je rekla in poudarila: »Našim otrokom in njihovim otrokom moramo povedati, kaj se je dogajalo, da se to ne bi ponovilo. Želim posneti dokumentarec, s katerim bi rada prižgala luči v tem čudovitem mestu, rada bi zabeležila vse, kar se je zgodilo, a rada bi se tudi obrnila k prihodnosti, ki mora biti boljša za vse.« V filmu poleg Tarze sodelujejo še novinarja Alija Behram in Zlatko Serdarević ter med drugimi legendarni Emir Balić, brez katerega dokumentarca o Mostarju ne more biti. »Ja, posnela bom ta dokumentarec. Potem se bom v moj Mostar vrnila za vedno. Tu bi rada živela. Ampak… Pred tem me čaka še nekaj…« Potem pove, da se mora prej osvoboditi občutka krivde, ki jo popolnoma ohromi, ko obišče mesto tragedije, v kateri je od šestih otrok edina preživela. Občutek krivde, ker je živa…