Glede tega (in žal še marsičesa) je Slovenija res zatohla dežela. Saj piha, ja, imeli smo tudi že nekaj vetrolomov, a to je pač tako, če zapiha veter z močjo, ki v preteklosti ni bila ravno pogosta. Na Primorskem je burja »pometla« marsikaj in rastline in ljudje so se nanjo navadili in se ji prilagodili. Če bi v preostalem delu naše dežele potegnil veter s kakimi 120 km/h, bi imeli katastrofo. Že če piha 50 km/h, tarnamo, kako je vetrovno in kako nadležen je ta veter. To, kar imamo te dni, pa ni nič posebnega. Pravzaprav je pravi balzam za naše kotline, ki bi se sicer kopale v meglenih morjih dolgo v dopoldanski čas. Kot je bilo to v ponedeljek, na primer. Jugozahodnik deluje, vsaj name, nekoliko evforično.
Priznam, rad imam veter, tudi če mi piha v prsi, ko kolesarim. A za kakšne sprehode ali pohode je veter kot nalašč. Posebej jeseni, ko listje drugače šumi kot poleti, ko ga nosi naokoli in ko brodimo po njem. Nekaj posebnega je gaziti po suhem listju, sploh če naletite na »zamete«. A listje je lahko, ni treba, da močno piha. Smer vetra je precej odvisna od reliefa. V nekem splošnem vetru, kot je na primer jugozahodnik, se »hiteči zrak« prilagaja terenu. Kaj vse se dogaja v vetrovnem ozračju, lahko še najbolje vidimo prav v primeru, ko kaj nosi s sabo. Tudi listje, ko smo že jeseni. Ali pa prah in podobno. Zrak ubira pot po dolinah, ko gre čez grebene, lahko za njimi nastajajo rotorji v vertikalni smeri, ko piha mimo hriba, lahko rotor nastane v horizontalni smeri. Spreminja se tudi hitrost. Skozi ožine se zrak pospeši. Ste morda kdaj opazili, kako lahko med stavbami v mestih močno »vleče«, ko pa pridete bolj na odprto, je veter šibkejši?
Precej dobro si zračne tokove lahko predstavimo z analogijo vodnih tokov. Tudi voda skozi tesen teče hitreje in potem ko se struga spet razširi, se malo upočasni. No, seveda odvisno tudi od naklona, a vendarle. Si predstavljate, da bi zrak imel barvo? Morda različno glede na temperaturo – to bi bilo pa že skoraj preveč popolno. Namesto da bi hodili v polarne predele gledat polarni sij, bi čakali na vetrovno vreme in uživali v vijuganju raznobarvnih zračnih plasti. Kdo bi potem sploh še imel za mar barve jesenskega listja?
